Ko smo se zjutraj zbudili, smo ugotovili, da imamo vsi prerezane spalne vreče pri nogah. Nekako je veljalo pravilo, za nekatere, da je varno za dokumente in denar, če ga med spanjem skriješ v dno spalne vreče, k nogam. To sem včasih upošteval, predvsem v skupnih spalnicah »youth hostel-ov«;  zunaj pa sem imel pomembne stvari po navadi skrite za spodnjimi hlačami.

foto: Kirti Poddar

Tudi tokrat je bilo tako, kar nama je z Vero poenostavilo odhod proti obvoznici mesta, ki pelje naprej proti Montpelller-ju in Perpinen-u, ki pa je že na sami meji s Španijo. Ko sva pešačila proti primernemu kraju za štopanje, sva srečala dva nama podobnima popotnikoma, ki sta z dvignjenim palcem stala ob cesti. Mlad par iz Berlina je prav tako na poti v Barcelono, ugotoviva po kratkem pogovoru. Med drugim nama tudi svetujeta, naj jo raje ubereva po regionalni cesti, ker je veliko več prometa. Pa še prepoved štopanja velja skoraj po vsej Franciji, kar sva tudi sama ugotovila.

foto: yonkis

Kmalu nam ustavi lokalni kmet s starejšim japonskim kombijem in ugotovimo da je prostora zadaj za vse štiri. Naložili smo sebe in vse nahrbtnike in že smo v družbi krompirja in lubenic potovali proti Montpellier-ju, kjer bo naš šofer dostavil lubenice na tržnico in krompir v eno od restavracij. Mi pa bomo še malo bližje našemu cilju-Barceloni.