fbpx

Velika planina

Aktivnosti

Slovenija, ali te dovolj poznamo?

Slovenija, ali te dovolj poznamo? Čeprav zelo majhna po površini, je ta naša domovina tako raznolika, da smo nad njo vedno znova presenečeni. Med poletnimi počitnicami bo še več priložnosti, da se odpravimo tja, kamor smo že dolgo nameravali. Morda prav na Veliko planino? Kamorkoli že nas bo vodila pot, bodimo prijazni tako do narave in njene dediščine kot do ljudi. Občutki bodo potem še lepši.

Davne sledi človeka

Velika planina je obsežna in razgibana kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. V višinskem pasu od 1300 m do 1600 m je nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol. K nastanku te starosvetne gorske pokrajine so pripomogle zlasti ugodne reliefne, podnebne in rastne razmere. Arheološke najdbe so pokazale, da na tem skoraj 1000 ha velikem prostoru človek gospodari že več kot tri tisoč let. Najdba bronaste plavutaste sekire v Tihi dolini seže v mlajšo bronasto dobo (12.-11. stol. pr. n. št.), okrogla srebrna fibula na Pečicah govori o rimskem času (3.-4. stol.), odkriti ostanki stavb in drugih predmetov na Velikem stanu pa sodijo v pozni srednji vek (14.-16. stol.).

Skromna, a izvirna prebivališča

Travnate planjave so pastirji iztrgali gozdu smreke in macesna, saj je drevesna meja segala do najvišjih vrhov na planoti. Odprt planinski svet z značilnimi pastirskimi stanovi ustvarja podobo visokogorske kulturne pokrajine, ki pa počasi izgublja arhitekturno prvobitnost. Notranjost ovalnega stanu je nekoč sestavljala štirioglata izba za pastirja in obodna lopa za živino. Nizke duri z visokim pragom so vodile v prostor brez oken in stropa, ki je bil prekrit z odprtim ostrešjem na kašto. V kotu je bilo ognjišče z zaglavnikom za ohranjanje žerjavice. Po stanju v franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč oziroma bajt, kot jim rečejo domačini, na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120, a le 7 ovalnih. Mednje sodi tudi Preskarjeva bajta v Velikem stanu, ki je spremenjena v muzej in je na ogled obiskovalcem.

img_3670_velika_planina_big

Koče so spremembe doživljale že pred drugo svetovno vojno, ko je prišlo do razmaha turnega smučanja in zametkov zimskega turizma (prvi zapisi o smučarjih na Veliki planini segajo v leto 1907). Lastniki stanov so se temu hitro prilagodili in so koče oddajali za vso zimo v najem. Usoda planin pa bi lahko bila tudi zapečatena, saj so marca leta 1945 Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne. Povojna oblast si je želela na planini postaviti velike zadružne hleve, čemur pa so se kmetje uprli. Leta 1959 so po načrtih arhitekta Vlasta Kopača zgradili prve izmed več kot sto počitniških koč, leta 1988 pa so po izvirni zamisli Jožeta Plečnika na novo postavili tudi kapelo. Sedanjo podobo so zaznamovale tudi gradnje smučišč in gondolske žičnice do Hotela Šimnovec, sedežnice do Gradišča in vlečnice v Tiho dolino. Na Mali planini stojijo tri planinske koče, med njimi je najstarejši Domžalski dom, ki bo drugo leto praznoval petdesetletnico odprtja.

Odhod na planino in ledeni možje

Naravna omejitev za začetek paše je začetek rasti trave, ki sovpada s temperaturnim pragom 5 o C. Ta je dosežen že v drugi polovici maja, živino pa na planino kljub temu odženejo šele konec junija.

Vzrok zakasnitve je za ta čas običajno poslabšanje vremena z močnejšimi ohladitvami in padavinami, ki lahko hitro preidejo v sneg. Nekdaj so na pašo gnali na god Janeza Krstnika (24. junij), po drugi svetovni vojni pa se je odhod približal godu svetega Petra in Pavla (29. junij). V zadnjem obdobju ženejo na planino po dogovoru, vendar redko pred tem datumom. Tradicionalen dan odhoda s planine je mali šmaren (8. september).

Tradicionalna vodna oskrba je na planini odvisna od deževnice. Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. Prst so najprej prekopali in jo posuli s soljo, tako da so privabili živino. V zgnetenem dnu se je ob dežju nabrala voda. V sušnem obdobju so pastirji s koši hodili v kraški udornici Velika in Mala Vetrnica, katerih dno je bilo čez poletje prekrito s snegom in ledom. Sneg so pri kočah topili, in tako za silo napojili živino. V zadnjih dvajsetih letih sneg v udornicah skopni že sredi poletja, sušo pa rešujejo s prevozi vode v cisternah.

Zgodnja jutra in večeri

Cesarsko-kraljevi komisar za agrarske operacije je leta 1908 izdal “Register deležnih pravic”, v katerega je vpisanih 176 udeležencev iz skoraj dvajsetih naselij na vznožju planote: Bistričica, Črna pri Kamniku, Gozd, Klemenčevo, Kregarjevo, Krivčevo, Laniše, Okroglo, Spodnje Stranje, Stahovica, Stolnik, Vodice nad Kamnikom, Zagorica nad Kamnikom, Zakal, Zgornje Stranje, Žaga in Županje Njive. Pravica do paše na planini je vezana na kmetijo in je ni mogoče prodati ločeno. Leta 1913 so dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško planino. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje. Življenje in delo na planini je še danes v veliki meri urejeno z določili “Začasnega Planšarskega reda za Veliko planino” iz leta 1932. V njem je na primer določeno, da se na planino vodi samo živina, ki je zato usposobljena – da se usposobi, jo je treba spomladi pasti na domačem pašniku. Iz leta 1875 je znan podatek, da so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev, v zadnjem obdobju pa se poleti pase 280 glav živine. Skupno število je torej za več kot polovico manjše od prvotnega, s planine so izginili konji, prašiči in ovce.

Naporno pastirsko življenje so napolnjevali številni običaji in šege. Starejšim pastirjem so pomagali fantje in dekleta, ki so si na paši krajšali čas z igrami – bili so svinko, nebeškali … Ob večerih so se zbirali ob ognjišču, starejši so pripovedovali zgodbe o divjih možeh, škratih, coprnikih… Pastirji so izdelovali trniče, okrogle kepe sira, posušene v dimu, rezljali pipe in nabirali zdravilna zelišča. Z rezljanimi lesenimi deščicami, imenovali so jih pisave, so v sire odtiskovali različne motive. Trniče so podarjali dekletom in si tako skušali pridobiti njihovo pozornost. Del tega življenja si je moč ogledati na praznik svete Marije Snežne, ki je prvo nedeljo v avgustu.

Obraba planinskih čevljev

Komur spoznavanje pastirskega življenja ni dovolj velika spodbuda, ga bodo na enodnevni izlet ali celo večdnevno bivanje zvabili zanimivi razgledi na najvišje vrhove Grintovcev in poseljeno Ljubljansko kotlino, fotogenično obledeli viharniki, skrivnostna jama v Dovji griči in naravno okno z imenom Luknja pod Zelenim robom. Med vsemi popotnimi cilji vodijo dobro označene planinske poti, ki razveseljujejo tako družine z majhnimi otroki kot zlatoporočence. Med tednom je na poteh tudi nemalo popoldanskih obiskovalcev, ki tako ubežijo nadležni kotlinski sopari in betonski vročini. Kljub navidezni pohlevnosti pa je Velika planina znana tudi kot gora, ki je po številu smrtnih nesreč na drugem mestu, za Triglavom in pred Brano. Največ ponesrečenih jih je skupilo, ko so poleti na izpostavljenih in strmih senožetih nabirali planike ali pa jih je pozimi zmedla gosta megla. Zato bodimo primerno obuti in oblečeni.

Zanimivo pa ni samo ovršje planote, temveč tudi poti od vznožja. Iz Stahovice (434 m) se lahko peš odpravimo po nekdanji gonski poti mimo romarske cerkvice svetega Primoža in Felicijana (826 m) in čez Pasjo peč. Do Domžalskega doma bomo hodili tri ure. Daljša različica nas popelje iz doline Kamniške Bistrice čez planino Dol (1308 m) in planino Konjščico (1505 m). Do Domžalskega doma bomo prišli v treh urah in pol. Najdaljša in najzahtevnejša pa je tura od mosta čez Kamniško Belo (571 m) in čez Presedljaj (1613 m) do vrha Konja (1803 m, ta odsek poti je zelo zahteven!) in prek planine Dol (1308 m).

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake

Velika PlaninaRob Velike planine bomo dosegli po petih urah hoje. Drugo izhodišče je na jugu ležeča dolina Črne. Avto lahko zapustimo že v Krivčevem (gostilna Pri Jurčku), kjer je izhodišče markirane planinske poti mimo Podkrajnika, čez planino Kisovec ali Gojško planino. Domžalski dom bomo dosegli po dveh urah in pol zmerne hoje. Lahko pa se zapeljemo do Kranjskega Raka (1029 m), od koder bomo Veliko planino dosegli v uri in pol zmerne hoje.

Obisk Velike planine je torej mogoč in zaželen v vseh letnih časih in v vseh starostnih obdobjih. Letos pa se nam ponuja izjemna priložnost, da se z obiskom pridružimo obeleževanju mednarodnega leta gora, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila zato, da razširimo znanje o gorskih območjih, njihovi občutljivosti in pomenu za naše kakovostno življenje v prihodnje.

V Domžalskem domu na Mali planini, s katerim upravlja Planinsko društvo Domžale, bo poletne dni preživela oskrbnica Bernarda Gradišek iz Stahovice. Informacije o vsem, kar vas zanima v zvezi z Domžalskim domom, dobite po mobilnem telefonu: 041 / 647-523.

Ureja: dr. Stanislav Pinter, Fakulteta za šport

 


Sledite nam


RSS Ustavi se!