***** potopis in galerija se nahajata tudi na strani http://msafiri.gajba.net/ *****


Tanzanija! Zakaj?Odgovor sledi…no morda pa tudi ne



6. september ( No hurry in Afrika )
2. dan (ponedeljek)

Prva je ponavadi enkratna in nepozabna, predvsem in zato, ker pred njo ni še nobene. Vsaka nadaljnja je blagoslov, a obsojena na primerjavo s prvo. In končno se je zgodila tudi meni. Sedaj, ko je za mano, brez zadržkov lahko priznam, da niti nisem pretirano užival. Ni prav dolgo trajalo, postelja je bila trda kot beton, zrak je bil nabit z vlago, moj parfum je bil znamke autan, zjutraj pa me je navsezgodaj pokonci vrgel tisti zmešan hotelski telefon, za katerega nisem niti vedel, da deluje. Kljub temu mi bo ostala v spominu; moja prva afriška noč!

Pretekli večer sva s Sergejo priletela v Tanzanijo. Bube naju je pričakal na letališču. Malo se mi je smilil, revež se je načakal, a me je hitro minilo. "No hurry in Afrika" sem spoznal, še predno sem o tem karkoli slišal. Zaradi napake na letalu smo že iz Dubaja poleteli s krepko zamudo. Ko smo začeli na sedežih poskakovati, se mi je zazdelo, da pilot zaradi zamude želi v galopu nadoknaditi izgubljeno.
Nikogar sicer nisem videl, da bi se treščil na kolena in pričel moliti, a pogled na sedeže okoli mene je bil precej zgovoren: odprta usta, izbuljene oči, potna čela. Do Afrike se je skakanje umirilo, usta so se pozaprla, čela so se osušila, zrkla so zlezla nazaj v svoje očesne jamice, zamuda pa je ostala in se celo rahlo povečala.

Za vizum ni potrebno skrbeti. Iz letališča te niti ne spustijo brez, tako ga dobiš hočeš ali nočeš. Na nek prismuknjen način se je slaba prepoznavnost Slovenije izkazala kot precej koristna. To je bil še čas, ko je za nekatere države veljala drugačna, nižja cena od tiste, ki so jo morale plačevati države, članice EUja oziroma njeni državljani.

Cena vizuma se je za slednje povišala iz 20 na 50 dolarjev in meni se ni prav nič trgalo srce, da bi uradnike poučeval o tem, kako smo že nekaj časa v EU. Lažja za 20 dolarjev in 40 minut kasneje kot načrtovano, sva se tako z nahrbtniki znašla pred letališko stavbo v Dar es Salaamu obkrožena z množico črncev. Bube je med njimi, samo še prepoznat ga morava, potem pa mu pojasniva zamudo:
Kaj je Bube, a si se načakal? Kaj tako čukasto gledaš; saj veš: "No hurry in Afrika". To besedno zvezo v Afriki pogosto slišiš. Ljudem čas pač ni gospodar, kot je nam v "razvitem" svetu.
Med potjo v hotel mu nisva ničesar pojasnevala. Razumel je, saj je del tega.


7. september ( Privajanje )
3. dan (torek)

Zjutraj je bil točen; kot bi ne vedel za "No hurry in Afrika". Še dobro, midva sva zaspala, ker sva uro narobe nastavila. Plan je bil rezervirat karte za Tazaro, potem pa z avtobusom v Arusho od koder odrineva na safari. Na poti do železniške sva zaradi naraščujoče vročine kot dve opici odpirala in zapirala okna v avtu. Bube naju je prestrašil s svojimi zgodbicami o črnih roparjih, ki na križiščih skozi odprta okna izmaknejo vse živo.

Popotovanja se le redko odvijajo povsem po načrtih in ponavadi vse, kar ima le najmanjšo možnost za zaplet, to možnost tudi najde in se zaplete. Tako nama kart za Tazaro v Daru iz meni povsem nerazumljivih razlogov ni uspelo rezervirat, pa sva vzela robčke, se obrisala pod nosom in se namenila ujet vsaj avtobus za Arusho.

Izbrala sva Dar Expres, ki je glede na ceno moral nuditi kaj več udobja. Pot do Arushe je le predolga za vožnjo s kakšnim nabito polnim minibusom. Se še premalo poznava s temi črnimi, da bi se kar takoj stiskali.
Avtobus je bil napol prazen ali pa je bil morda napol poln, ne vem več točno. Da se ne bi delala škoda, sva kar najhitreje zasedla vsak svojo vrsto sedežev in se raztegnila. Sprevodnik je v slabe pol ure dvakrat kontroliral karte, na prvi pogled morda nič čudnega, a avtobus se vmes ni nikjer ustavil, sam pa tudi nisem videl nobenih kamikaz, ki bi prileteli v avtobus.
Na srečo se je potem umiril, morda se je le utrudil, meni je bilo vseeno, da mi le ni treba brskat po žepih in iskat tisto bedasto karto.

Arusha je bila vse bližje, prostora pa vse manj. Mali črni so skakali v avtobus na vsakem ovinku. Avtobus je bil kot velik sesalec, ki posesa vse črno pred seboj. Končno se je po osmih urah ustavil na cilju in izpljunil, kar je nabral po poti.


9. september ( Bušmani )
5. dan (četrtek)

Si predstavljaš, da greš v Pariz in se vrneš, ne da bi se povzpel na Eifflov stolp ali da v Egiptu mižiš, ko se sprehodiš mimo piramid ali si predstavljaj, da greš na Bled in spregledaš jezero.
Podobno storiš v Tanzaniji, če izpustiš jezero Eyasi in srečanje s plemenom Hadzabe. Preprosti črni možici. Mi bi jim rekli bušmani oziroma bolj slovensko grmičarji.

Si predstavljaš, pa ti norci zares živijo v grmičevju. Sergeja, jaz in prevajalec, ki je bil takole mimogrede en mulc, ki se je naučil nekaj angleških besed, ni pa čisto natančno vedel, kdaj katero uporabiti; vprašam "Where do they find water?", mulc odgovori "Yes, water fine"; no mi trije smo tako krenili v nekakšno puščavo posejano z grmičevjem in redkimi drevesi. Nisem povsem verjel, da bomo kogarkoli našli, še najmanj pa kakšne zmešane bušmane, ki se kar naprej selijo. Premišljeval sem, koliko časa naju bo mulc zdaj vlekel za nos, pa naenkrat zagledam skupino malih črnih. Kakih deset jih je bilo. Ta mulc naju ni nategoval. Tu so.

Bili so povsem zaposleni z žvečenjem in jasno je bilo, da smo jih zalotili pri zajtrku. Sedeli so ob dveh ognjiščih, razdeljeni na moške in ženske, na grmičevju pa so se sušili ostanki pavijanovega mesa.
Oni ga kar zgrabijo, pavijana, ga fliknejo iz kože pa na veje. Bo za zajtrk, ko se posuši. Pavijani tega ne marajo, zato bežijo, a bušmani imajo loke in jih vedno polovijo. Tetive naredijo kar iz pavijanov, kaj pa drugega. Ko jim slečejo plašč in odstranijo dlake, kožo svaljkajo, dokler se ne vda in pristane, da bo tetiva.

So res hecni tile bušmani, je pa žalostno, da zgodaj umirajo. Najstarejši med njimi je imel kakih petindvajset let. Ravno nekaj dni pred najinim obiskom so ostali brez očeta.

Ne morem reči, da se jim koleščki v glavi vrtijo v bedasto smer, imajo pa neka svoja prepričanja in verovanja. Pokopavanja umrlih tako ne poznajo. Ko nekdo umre se enostavno preselijo; iz vej grmičevja poberejo pavijanovo meso, pogasijo ognje, plačajo račune za elektriko, vodo in gredo, truplo pa pustijo.
Nekaj časa žalujejo in objokujejo umrlega, nato pa se starešina vrne preverit, kaj je s truplom.
Ko izgine, truplo seveda, verjamejo, da so ga vzeli duhovi. Duhovi pa niso nori, oni vzamejo samo dobre ljudi. V takem primeru starešina prinese v tabor radostno novico in družno priredijo veselico s srečelovom. Če truplo ne izgine so žalostni, umrli ni bil dober človek in veselica jasno odpade.

Po zajtrku so se odpravili na lov in midva z njimi, ženski del pa je ostal doma.
Med potjo so neprestano napenjali loke in prožili puščice. "Ti bi še slona zgrešili, v kolikor sam ne bi kaj jaz vem kaj, stopil na puščico ali kaj takega", sem razmišljal, a ne prav dolgo, saj so moja razmišljanja nahitro utišali kriki. "Kaj pa je, si je kdo nogo zlomil, kaj se tako derejo?" Nič podobnega, eden od bušmanov je ujel ptiča. Medtem, ko so drugi kričali od navdušenja, ga je sam v mislih že vrtel na ražnju.
Ne dolgo zatem so uprizorili še pravo hajko, bežala pa je ena uboga veverica, ki se je po mojem na koncu od naveličanosti sama predala in se povrh še zabodla z leseno puščico.
Ulov je bil boren, a bušmani niso nič odlašali s kosilom. Kar tam so oba slekli in na ogenj vrgli. Dve, tri minute pa je bilo, pečeno narejeno. Veverico so mi ponudili. Priporočam.


10. september ( Serengeti )
6. dan (petek)

Serengeti; kako znano zveni. Kaj da ne, buča počasna. To je ja najbolj znan nacionalni park v Afriki, če ne v svetu. Neskončna ravnica se glasi prevod iz svahilija (prosto po avtorju). Pa je res, prostrana in neskončna; živali pa toliko, veš koliko. Če bi se postavile v kolono, bi ta segala do, do…, mislim številka je taka, da če bi jo hotel zapisati na list papirja, bi imela toliko ničel, da…, ah ne da se povedati, koliko jih je, še zvezde bi prej preštel.

To sem poslušal in bral o Serengetiju. Zdaj sem tukaj. S Sergejo se peljeva v osrčje parka pa nikjer sledu tej nepregledni množici živali. Sem pa tja kakšen lev plaho gleda izza grmovja, tudi kakšna čreda krvoločnih gazel se da videti, pa nekaj slonov, ki navdušeno plezajo po drevesih. V mlaki ob poti sva naletela na skupino dvanajstih žiraf, ki so razposajeno čofotale po zeleni luži in prežale na nič hudega sluteče, ob vodi stoječe, miroljubne krokodile na visokih nogah.

Le kje so tisti bataljoni zeber, tiste reke gnujev, kje so tiste stezice, k' so včasih bile. Le kje, ja v Maasai Mari, kje drugje. V Serengetiju je zdaj sušno obdobje, zato so se vse vkrcale v avtobuse in se odpeljale na dopust, na sever, v Kenijo. Tam se sončijo in namakajo v zdravilnih kopelih, sem in tja pošljejo kakšno razglednico s pozdravi in napišejo, kdaj se vrnejo. Ponavadi se vsega naveličajo novembra, potem pa se naredijo francoze, poberejo šila in kopita in jo ucvrejo, računi pa ostanejo neplačani. No ne čisto vsi, nekaj jih pokasirajo pogodbeni izterjevalci krokodili, ki uradujejo v reki Mara.

Tiste črne reke gnujev so res presahnile in zebre zebraste so se porazgubile, a ta neskončna ravnica, ta prostrana planota, ta je ostala in ostali so levi, pa sloni, žirafe, gepardi, hijene, servali in divje svinje, antilope, gazele in ostal je vtis. Ja, ostal je pečat, ki se je vtisnil globoko v mojo zavest. Pečat, ki ga danes v svetu pogosto in vse bolj zlorabljajo. Pečat svobode.
Ljudje so vzeli meter v roke in jo, svobodo, začeli odmerjat drugim, v isti meri ali še bolj pa živalim. In tu, v Serengetiju, tega metra ni. Vsaj ne tako očitnega. Zares čaroben občutek, ko opazuješ vse tiste čudovite živali v njihovem okolju z zavestjo, da so povsem svobodne, ko veš, ko se zavedaš, da se v vsakem trenutku lahko obrnejo in oddirjajo, kamor jim poželi srce ali pa iz žepa potegnejo odpirač za konzerve, se približajo tvojemu džipu in si privoščijo kosilo. Že samo zaradi tega je obisk poplačan.



11. september ( Tisti, ki govorijo Maa jezik )
7. dan (sobota)

Masaji so neki čudni eskimi, še eni teh črnih možicev, ki prebivajo v Tanzaniji. Tudi oni so usekani, na svoj način seveda. Po cele dneve se zaganjajo in skačejo v zrak. In pojejo. Same slovenske nažigajo, Golico in ostale hite. Pojejo in skačejo in to kako visoko. Še Bubko bi premagali, brez palice. Čisto so obrisani.

Odkar so leve skoraj iztrebili, nimajo dosti dela. Imajo nekaj krav, za mleko, pa hiše, no tiste igluje v katerih spijo, ki jih skupaj zmontirajo kar ženske. Ogrodje postavijo iz lesenih vej, stene pa omečejo krave. Pa ne zares, le material, drek priskrbijo, ženske pa ga potem na stene mažejo. Lahko bi rekel in se ne bi čisto nič zlagal, da Masaji živijo v dreku, dobesedno.

So pa spretni rokodelci in izurjeni v izdelovanju nakita, tile masaji. Iz raznobarvnih plastičnih kroglic, bambusa in žice izdelujejo takšne in drugačne zapestnice, ogrlice, ovratnice; iz kože in drugih lesenih materialov izdelujejo torbice, čutare pa tudi kakšne bolj uporabne reči kot recimo velike lesene gorjače za obrambo pred levi, doma pa za obrambo pred ženo.

Eno od masajskih vasi sva obiskala tudi midva. Maasai Boma ji rečejo. Boma je nekako kot utrdba. Vse masajske vasi so obdane z bodičastim grmovjem ali lesenimi koli, a ne zato, da ženske ne bi pobegnile; predvsem je to zaradi zveri. Aha, masaji živijo v parku skupaj z levi, hijenami, gepardi in ostalimi domačimi ljubljenci.

Tile masaji so živi norci. Leva pospravijo za malo malico. Baje so jih v preteklosti toliko pobili, da so zdaj že genetsko spremenjeni, levi namreč in kar bežijo, ko zagledajo kakšnega od teh Bubk. Kaj pa vem, vsega pa tudi ne moreš verjeti. Hopla, kaj pa, če je vse res?

Saj ne, da bi veliko zamudil, če bi izpustil obisk masajev, ampak če sva že tu, zakaj ne. Pa ni dosti manjkalo, da jih ne bi videla. Vodič se je bliskovito naredil francoza, ko sva ga pobarala, kdaj gremo k masajem. Na njegovem planu ni bilo od masajev zapisane niti črke m, da o ostalih, ki sledijo ne izgubljam besed, zato sem mu pod nos pomolil svoj izvod pogodbe, kjer je črno na belem pisalo Serengeti -> Maasai Boma -> Ngorongoro.

Godfly, najin vodič, je poklical v agencijo svojega šefa, Bube ga kličejo. Razvila se je prava konferenca, ko smo si podajali tisti mali telefon iz rok v roke. Godfly je govoril z Bubetom, potem Bube z mano, pa jaz s Sergejo, pa spet jaz z Bubetom in Bube z Godflyjem. Nihče ni hotel prevzeti krivde.

Na koncu sva presekala ta serengetski vozel; zmenili smo se, da založiva denar za obisk masajev, ob povratku pa nama ga Bube vrne. Ja čisto povsod moraš paziti, vedno ti skušajo kakšno bučo podtaknit.

Od masajev smo se premaknili v krater Ngorongoro. To je bila nekoč ena mogočna gora, morda celo višja kot Kilimandžaro, nekega dne pa se je mirno razpočila. No najbrž ni bila tako mirna, pa tudi sama se za to gotovo ni odločila. Ne vem, težko sodim, ker me ni bilo zraven, a dejstvo je, da je zdaj vse skupaj manjše. Vrh je odneslo in ga danes lahko opazuješ na lokaciji, ki se nahaja na 60 stopinj vzhodne zemljepisne dolžine in 5 stopinj južne zemljepisne širine; maska, plavutke in dihalka so obvezni. No vrh je res odneslo, luknja pa je ostala in to precej velika. Danes meri približno dvajset kilometrov v premeru. Sčasoma se je zarasla, notri pa so se naselile številne živali. Brez dovoljenj, kar na črno. To so bili še časi brezzakonja, ko je vsak počel, kar se mu je zljubilo. Danes je to bolj urejeno in vredno ogleda. Skratka, obisk toplo priporočam. Samo ne se peš sprehajat za božjo voljo.


12. september ( Manyara )
8. dan (nedelja)

Za tiste, ki mislijo, da so o levih slišali že vse, je nujen obisk jezera Manyara. Park s tem imenom v veliki meri tvori prav to jezero, vendar vas ne bom prepričeval o obstoju levov, ki se v ročno izklesanih kanujih prevažajo po jezeru, lovijo ribe in tavhajo za školjkami.

Levi so velike mačke in mačke so precej lene, večji del dneva prespijo ali preležijo v grmičevju in pod drevesi, levi v Manyari pa tega ne vedo. Lezejo in spijo kar po drevesih.
Vsak dan ob dveh priredijo pravi šov za obiskovalce in debelo uro lezejo na drevesa in nazaj dol, na vejah visijo obešeni z repi, hodijo po dveh tacah, vrhunec predstave pa je dih jemajoč.

Na najvišji veji najvišjega drevesa se zberejo prav vsi, počakajo tudi na zamudnike, skupaj zajamejo sapo, nato pa se na odštevanje najbolj pogumnega obiskovalca (pogoj je znanje svahilija) naenkrat in hkrati, vsi skupaj brez izjem do zadnjega skupaj s prvim poženejo in v loku poletijo preko navdušenih obiskovalcev. Hip ali dva zatem se poležejo na tla in nezainteresirano vrtijo glave ter pogledujejo proti začudenim obiskovalcem. Ravno v tem trenutku sva se pripeljala midva.
Levi so nemo poležavali, žar razburjenja v njihovih očeh je povsem ugasnil. Nič, ampak čisto nič, ni izdajalo nenavadne predstave, ki se je pravkar iztekla.

Na žalost sva te nenavadne na drevo plezajoče leve zamudila, a zato dobila še en razlog za ponovni obisk tega dela sveta.

Manyara poleg teh čudnih levov v svoji džungli, ki sestavlja drugo polovico parka, skriva še številne živali in vse kar rinejo pred fotoaparate. Žirafe, pavijani, bivoli, sloni, impale, zebre, povodni konji, no ti morda niti niso taki pozerji.
Raje se skupinsko namakajo v vodi, ribe jim opravljajo pedikuro, ptiči na njihovih hrbtih so izvežbani v kiropraktiki, na veliko pa koristijo brezštevilne blatne kopeli, zato je revma med njimi poznana ravno toliko kot alpinizem med kurami.


13. september ( Kigoma )
9. dan (ponedeljek)

Najin naslednji cilj je bila Kigoma. Poceni in hitre povezave med Arusho in Kigomo ni, zato sva se odločila za let preko Dar es Salaama.

Načrt, da se zjutraj odpeljeva do letalske družbe PrecisionAir, od tam pa naju s kombijem potegnejo na letališče, je pričel razpadati, ko sva se zgodaj zjutraj znašla iz oči v oči s predstavnikom te družbe, ki nama je zatrjeval, da sva kombi ravno zgrešila, da je že odpeljal, drugega pa nimajo.
Jasno je bila to laž, saj sva bila precej zgodnja, ura, ko naj bi odpeljal, pa še ni odbila. Lagal je tako slabo in očitno, da so se še opice smejale. Pa kaj je mislil, da sva taka tupkota, da ne ločiva riti od komolca. Od tega lažnivca sva imela ravno toliko koristi kot eskimi od hladilnika. Medtem, ko nama je sral po glavi, pa je čas tekel.

Letalo ni krava, ki samo čaka, kdaj jo bo kdo pomolzel. Ko začuti poziv neba, kar gre. Nič ne čaka, še posebno pa ne dveh belih naivnežev kot sva midva. Mudilo se nama je in hitro sva morala nekaj ukrenit, pa sva se odločila najeti taksi.
Taksist je bil trd pogajalec. Ni in ni hotel popustiti, nikakor ga nisva uspela prepričati, da bi računal več kot 20 dolarjev. Ker se nama je mudilo, sva se vdala.

Po petih urah, dve od teh sva porabila na postanku v Daru, sva priletela v Kigomo. Kot dve beli riževi zrni v jezeru črnih kavnih sva izstopala s svojo belo kožo med čakajočimi na prtljago. Taksisti so se seveda takoj stepli za naju. Saj veš, belci so hodeče vreče dolarjev. Ko bi oni videli mojo denarnico, še sami bi mi iz usmiljenja kaj primaknili. Prazna kot pisarne državnih uradnikov ob pol štirih popoldne.
Počasi se je že razločal favorit med taksisti. Tisti, ki je ostal na nogah in še bolj pomembno, tisti, ki je najbolj spustil ceno, je bil najin zmagovalec.
S taksistom sva nevede dobila še mladca, ki se je odločil, da bo najin vodič. Kar prisedel je v taksi, pojma nisem imel, kdo je. "Prav", sem si mislil, morda nama še koristi.

Najcenejši hotel iz Lonelyja je bil poln. Na srečo, saj sva na predlog najinega taksista nato izbrala Tanganyika beach hotel. Hotel je lociran ob jezeru, ima neoviran pogled na kongoške hribe, najboljšo restavracijo v mestu in zmerno ceno. V njem se je nastanil tudi Michael Palin na svoji poti Od pola do pola, takrat še pod imenom Railway Hotel.

Čas naju je preganjal, zato sva se nahitro čekirala in se še hitreje odpravila v mesto.

Na vratih je pisalo FUNGWA ali nekaj takega, prijel sem za kljuko, vrata so se brez zapletov odprla in vstopil sem v banko. Črni so butasto gledali, meni pa se tudi ni svetlikalo kaj je narobe, dokler na hrbtu nisem začutil nekaj trdega. Ko sem se obrnil, je za mano stal vojak s puško.

" Banka je že zaprta. A jo hočeš oropat ali kaj !? ", tako nekako je kričal, mi je kasneje prevedel taksist. Kaj pa jaz vem ali je zaprta ali ni, zakaj so pa vrata odklenjena in kaj dela tista FUNGWA na vratih, kaj ne znate napisat ZAPRTO....da vas razume ves svet.

Brez gotovine sva bila mrzla, pa je poskusil še taksist in po desetih minutah čakanja ter prestopanja iz ene na drugo nogo, sva doživela skoraj kraljevski sprejem. Sam šef banke se je primajal in naju pospremil v notranjost. Po tistem začetnem izgonu iz banke sem bil prepričan, da bova ostala brez denarja, zato se mi je ob takem nepričakovanem sprejemu zazdelo, da slišim fanfare, tisti raztrgan in umazan predpražnik pa se je spremenil v dolg rdeč tepih, ki je vodil čisto do blagajne.
"How much dolars ?", je vstopilo pri desnem in po krajšem iskanju mesta, kjer bi se zasidralo, izstopilo pri levem ušesu. "How much...", je spet udarilo. Tokrat sem se prebudil iz sanjarjenja. Blagajničarka je s svetlobno hitrostjo skrila nasmešek iz svojih ust in ga nadomestila z neko nadvse zdolgočaseno različico. Potem pa je nadaljevala, a hitrost je drastično padla.
"No hurry in Afrika" so tudi tu poznali. Zdelo se mi je celo, da tekmujejo med seboj, komu gre to najbolje od rok; uslužbenci so delali počasi, kot bi za malico jedli zavorne diske.

Iz banke sva prišla polna denarja, a pozna. Kart za Liembo še nisva imela, poskrbeti pa sva morala tudi za prevoz v Gombe naslednji dan.
Taksist je razumel najino stisko, malo so pripomogli tudi šilingi, ki si jih je obetal in s svojo železno kočijo je zaiskril po ulicah Kigome. V trenutku sva bila v pristanišču.
Bilo je prazno, zanemarjeno, podobno odpadu in opuščeno na prvi pogled. Ko pa so se oči privadile in možgani preklopili na afriški program, sva zagledala sodoben, urejen pristaniški terminal. Še vedno pa ni bilo nikjer nikogar.

Vodič, tisti smrkavec, ki se je kot pijavka prisesal na naju že na letališču, je izginil. Ko sva že mislila obupat nad nakupom kart, je od nekod pripeljal možaka v raztrganih hlačah, razpeti srajci, kot bi ga pravkar potegnil izpod stroja in mu zbil orodje iz rok.
"To je šef. On vama bo prodal karte." je rekel. "Aha, pa kaj še", mu nekako nisem verjel in sem previdno potipal svojo palico, ki sem jo hranil ob nahrbtniku za take primere. Možakar nama je namignil, naj mu slediva do neke barake v pisarno. Spomnil sem se tistih masajskih gorjač za obrambo pred levi (ali ženo). To bi zdaj potreboval. Tup, po glavi, pa bi treščil na tla, če bi samo poskusil izvesti kaj sumljivega.

Pisarna je imela veliko mizo, na omari za njo pa železno blagajno. To me je malo pomirilo, res je bilo malce podobno nekakšnemu uradu, pa tudi roparji ponavadi nimajo takole razstavljenih sefov. Ko mi je povedal še ceno, ki se je ujemala s tisto iz Lonelyja in ko je od nekod privlekel dva lističa, na katerih sem lahko razbral napis Liemba, sem pozabil na strah.

Porinil sem mu dolarje v roke, on pa jih je kot v najboljših bankah vestno in previdno takoj položil v sef, šele, ko se je prepričal, da je varno zaprt, mi je izročil karte.

Segli smo si v roke, hip za tem pa sva bila že na vratih in le še v vetru je odmeval "Asante sana!" in "Kwaheri!", ko naju je taksist že peljal v sosednjo vas Kibirizi. Vodič naju je prepričal, da se tam lahko dogovoriva za prevoz v Gombe.

Takoj so naju obkrožili črni domorodci. Lučka v moji glavi je začela besno utripati in v trenutku me je spreletelo. Zavedel sem se, da taksist in vodič vesta za najine polne denarnice, midva pa obkrožena s precej revnimi ribiči, izven mesta in brez policije na vidiku. Pogoltnil sem cmok, ki se mi je nabral v grlu. Spet sem otipal svojo palico, a ta se je v teh razmerah skrčila na velikost zobotrebca. Nobene prave koristi od nje ne bi bilo, zato sva poskusila z nasmehom razorožiti morebitne delikvente.

Ne vem ali so tega dne že izpolnili kvoto ujetih belcev, morda jih je očaral najin smeh ali pa so bili v resnici čisto prijazni in miroljubni domorodci. Ne vem, a naju so pustili pri življenju.
Pomirjena sva poskušala izvedeti kje in kdaj bi dobila vodni taksi za Gombe, črni pa so usklajeno, kot bi celo leto vadili koreografijo, migali z glavo levo in desno, odkimavali in naju prepričevali, da ravno naslednji dan ne vozi noben taksi v Gombe.

Ni nama preostalo drugega kot najeti čoln, želja za ogled parka je bila zelo velika. Utrujena od celodnevnega dogajanja sva po krajših pogajanjih pristala na precej zasoljeno ceno.



14. september ( Gombe )
10. dan (sreda)

Zjutraj me je prebudil zvok motorja. Skozi okno sem lahko videl najinega vodiča na čolnu, ki se je ravnokar zasidral.

Zaskrbljeno sem opazoval posadko. Poleg ribiča in vodiča še dva domorodca. Štirje črni proti dvema belima. Mat pozicija. Razmišljal sem, čemu je potrebno toliko ljudi. V takih trenutkih se ti v glavi odvijejo scenariji vredni vsaj dveh oskarjev in vsi so v kategoriji grozljivk.

Kot smodnik na ogenj je bil obisk prejšnji večer.
Bil sem pod tušem, ko je potrkalo. Receptor, ki je stal pred vrati, naju je prišel posvarit pred najinim vodičem: "Ta dečko je velika baraba z ogromno masla na glavi. Poznam vse okoliške fante in on je najhujši." in še dodal, naj ne hodi več okrog hotela. " Ja ok, hvala za obvestilo, ampak jaz bi se stuširal do konca! " sem ga odpravil.

No, zdaj pa so prišli po naju.

Sedela sva že v čolnu, ribič pa nas je potiskal v vodo, ko sva zaslišala kričanje. Zdelo se mi je, da iz hotela proti nam teče Carl Lewis ali pa močno ožgan Matic Osovnikar. V nekaj sekundah je bil pri čolnu, čez stopnice je kar poletel. Šele, ko je bil pri čolnu, sem prepoznal kuharja iz restavracije. " Kaj pa je? Madona, pa ja nisva pojedla kakšne strupene ribe in bova morala na izpiranje želodca. Kje je najbližja bolnica? ", so bile misli, ki so se mi zapodile skozi glavo medtem, ko je kuhar lovil sapo.
Ko je zajel zrak, je posrkalo ves kisik okoli nas, čoln pa je kar zazibalo, ko je spet izdihnil. Očitno je kot gepard sposoben le nekajsekundnega šprinta, potem pa skoraj umre.

Končno si je opomogel in izdahnil, da mu dolgujeva denar za omleto, ki sva jo pojedla za zajtrk. Iskal sem grimaso, ki bi mu jo pokazal, saj nisem vedel ali naj se smejem ali ga čem nadret, ker mi je skrajšal življenje za nekaj minut strahu. Vesel, da nama ne bo treba na izpiranje, sem mu izročil denar.

Pravzaprav nama je naredil uslugo, saj je tako veliko ljudi videlo, da se odpravljava s temi štirimi črnci v Gombe in bova sedaj malo težje neopaženo izginila v temnih globinah jezera. Ja, jezero Tanganyika naj bi bilo s 1470 metri drugo najglobje na svetu, takoj za Bajkalskim jezerom v Rusiji, ampak jaz nisem bil navdušen nad idejo, da bi to preverjal. Raje verjamem.

Dve uri je trajala vožnja v Gombe, kar je bila manjša uteha za visoko ceno. Vožnja s taksijem, ki se ustavlja v vsaki vasi ob jezeru, traja tudi štiri ure in več, poleg tega pa ima taksi svoj urnik, ki se mu moraš prilagoditi.

Seveda sem imel ves čas na dosegu rok mojo sedaj že legendarno palico, ki ji je tokrat družbo delal še manjši nož, tak, bolj za krompir lupit kot koga prestrašit. Za vsak slučaj sva se s Sergejo vsedla še vsak na svojo stran velikega čolna, okoli sedem metrov je meril in imela tako pregled nad vsemi domorodci.

Gombe nacionalni park je dom kakih 150 šimpanzov. Sem je leta 1960 prišla raziskovalka Jane Godall in preko opazovanj začela preučevati divje šimpanze. Danes je to raziskovalni inštitut, kjer je mogoče v spremstvu vodnikov opazovati te čudovite in bistre primate v njihovem naravnem okolju.

Na vhodu v park sva naletela na dve američanki, s katerima sva si razdelila stroške za vodnika. Vstopnina se računa posebej in znaša 100 dolarjev. Še nekaj formularjev sva morala izpolniti, vpisati najine podatke in na koncu podpisati izjavo, da v park stopava na lastno odgovornost. Kasneje sem videl, da to ni tako neumna in nedolžna stvar.

Najprej smo tričetrt ure hodili ob obali nazaj v smeri Kigome. Neprestano sem imel občutek, da nas nekdo opazuje. Pogledoval sem proti gozdu. Med listi so se premikale kroglice, kot oči so se mi zdele. "Mater, zdaj imam privide že podnevi. Ja če nisem pojedel nore ribe, mi je pa zagotovo naškodila voda, ki sem jo uporabljal za umivanje zob". Kako sem si oddahnil, ko so tiste kroglice priskakale na obalo. Pa so le bile oči, pavijani, na desetine jih je bilo, malih in velikih.


Končno smo z obale zavili v gozd in pričeli lesti v hrib. Tik pod vrhom smo ujeli skupino petih šimpanzov. Trije so se hitro izgubili v grmičevju, eden se je guncal na drevesu, zadnji pa jo je mahal mimo mene.
" Imaš kakšno banano? " mi je rekel. Po slovensko. Od začudenja sem klecnil in se skotalil na hrbet. Ko sem se ovedel in odprl oči, se je sklanjal nad mano. Neverjetno je bil podoben našem vodniku John-u. Ko se mi je zbistrilo pred očmi, sem videl, da je res John in da sploh ne govori slovensko. Ja vročina in strmina sta pobrali svoj davek


Medtem, ko sem jaz klatil neumnosti, so se šimpanzi premaknili globje v gozd. Resnično so bili hitri. To je bil njihov teren in mi smo bili nerodni.
Zasledovali smo jih skozi bodičasta in težko prehodna grmovja, čez skale in potoke, po previsnih pobočjih na katerih je bilo več situacij, v katerih bi si lahko polomili kosti, za katere še nihče ni slišal ali se kako drugače hudo poškodovali.
Po nekaj urah brezplodnega zasledovanja smo obupali in se vrnili v tabor.

Najini črni prijatelji so potrpežljivo čakali, nahitro sva se vkrcala v čoln, motor pa je ob večkratnem zaganjanju ostal nem. Malo je zakašljal, to pa je bilo vse. Aha, zdaj bodo pa težave. Sedaj bodo začeli izsiljevat. Brkljali so okoli cevke za dovod goriva, jaz pa sem samo čakal, kdaj bodo prišli z besedo na dan, ko je nenadoma zabrnelo, čoln je od navdušenja kar poskočil, meni pa so se usta raztegnila do ušes in pomirjen sem se zatopil v valove. Za čolnom je ostajala globoka rana. "Se bo že zacelila", sem pomislil in peneči valovi so mi pritrdili.

Najin vodič je bil zanesljiv in koristen, kjub opozorilu receptorja hotela nisva imela z njim nobenih težav. Vso pot nazaj mi je pripovedoval o svojem težkem življenju in denarju, ki ga potrebuje za šolanje. Mama in oče sta mu umrla za AIDS-om, prav tako brat. Ne vem, kaj od tega je bilo res, a v tistih rdečih malaričnih očeh sem videl črno prihodnost.
Ko sva se izkrcala ob hotelu, sem mu za nagrado potisnil v roke 10.000 tanzanijskih šilingov in mu zaželel srečo, sama pa sva odšla spočit utrujene kosti in spakirat, naslednji dan naju je čakala Liemba.



15-17. september ( Liemba in Sumbawanga )
11.-13. dan (četrtek, petek, sobota)

Liemba izpluje ob štirih popoldne in ure, ki sva jih imela na voljo, sva odšla zapravljat v mesto.
Na kosilu v restavraciji, kjer je bilo več muh kot gostov, sva spoznala dva biologa, ki sta preučevala okoliške vode in izvedela, da v jezeru Tanganyika ni bilharzije. Malce prepozno za naju, pa vseeno koristen podatek za druge.

Ko sva okoli četrte ure pripešačila v pristanišče in se pomešala med črnce, sem pričakoval, da bova edina mzungota (belca), pa se je kasneje pojavila skupina šestih fincev in mlada američanka Jennifer. Izpluli smo skoraj točno, le petnajst minut prepozno.

Ladja ima pestro zgodovino. " Rodila " se je v Nemčiji, razstavljena na dele je prispela v Tanganyiko (takrat nemška kolonija). Iz Dar es Salaama so jo z vlakom prepeljali 1500 kilometrov daleč do jezera in tam sestavili. Najprej se je imenovala Graf von Götzen. Leta 1916 so jo nemci potopili, da ne bi prišla v britanske roke. Potem so jo dvigovali in potapljali, dokler je niso leta 1924 britanci spravili v pogon, tokrat pod imenom Liemba (v jeziku Kirungu pomeni jezero). Danes nosi sloves najstarejše potniške ladje, ki je še v uporabi.

Bivala sva v kabini I. razreda, ki je velika štiri kvadratne metre z manjšim pogradom ter omaro, umivalnikom in mizo. Na ladji je restavracija, kjer so vsak večer postregli nekaj jedi, med katerimi si lahko izbiral: piščanec z rižem, riž s piščancem, piščanec brez riža, riž brez piščanca in da ne pozabim piščanec z rižem.

Stranišče je poglavje, ki potrebuje posebno obravnavo. Sam ponavadi nimam težav z opravljanjem potrebe tudi v bolj zanikrnih straniščih, tole na Liembi pa je bilo tudi zame nemogoče. Še muhe, ki letijo na vsak drek, so se mu izogibale.
Kmalu po izplutju sem si šel ogledat ladjo in se med drugim ustavil tudi v stranišču, samo za nekaj sekund. Še danes se čudim, da sem preživel. Po tej izkušnji sem se odločil, da bom hrano in pijačo zmanjšal na minimum, da mi le ne bo treba iti tja notri.
Stranišče je bilo, kot bi ga na glavo obrnil in bi bila greznica zgoraj. Smrdelo je tako, da če bi prdnil, bi zadišalo. Povsod se je prelivala tista rumena tekočina.

Plovba od Kigome do Kasange, zadnjega pristanišča pred Zambijo, je trajala 39 ur. Ladja niti ni tako zelo počasna, ure se naberejo, ker se ustavi ob vsaki vasi. Svoj prihod najavi s sireno.
Ko se je prvič tako ustavila, sem v daljavi videl male pike, ki so se bližale z obale. Ko so postajale večje, me je stisnilo pri srcu. "Torpedi. Madona, torpedirajo nas. Jeb*mti, kaj smo se jim zamerili !? Pa ravno danes. Zakaj je niso potopili včeraj !?"
Še malce kasneje, ko so bili že bližje, sem si oddahnil. Torpedi so se spremenili v velike čolne iz katerih so kričali otroci, ženske so sedele na velikih vrečah, moški pa so stali in se pripravljali na pristanek ob ladji.

Nobena od vasi nima pomola, zato ladja ne pripelje v vas, temveč se vas pripelje k ladji. Vkrcavanje in izkrcavanje je polno vreščanja, dretja, skokov v vodo. Ko se ladijska sirena ponovno oglasi, je čas za kosilo, mislim odhod.

V Kasangi sva se izkrcala, pridružila pa se nama je tudi Jennifer. V pristanišču je že čakal manjši tovornjaček, naložen z vrečami banan, ananasa, sladkornega trsa, posušenih rib, na vrečah pa so se gnetle črne postave. To je edina možnost prevoza v Sumbawango.

Nahrbtnike smo pometali na vreče, za kabino; ženski sta se posedli po vrečah, jaz pa na eno od železnih prečk. Nisem še našel položaja, ki bi najbolje ustrezal moji riti, ko sem zaslišal klofuto in potem vpitje. Ko so oči našle vir trušča, sem opazil Jennifer, ki si je z roko zakrivala obraz, ženska zraven nje pa je vreščala kot pri porodu.
Iz tisto malo besed, ki sem jih razumel, sem uspel dešifrirat, da se je ženska ujezila, ker se je Jennifer z nogami zakopala v njeno vrečo polno banan. Hitro smo jo pomirili, Jennifer pa se je oddolžila s sočno banano.

Iz pristanišča smo se odpeljali polno naloženi. Tako sem mislil. Ustavljali smo se v vsaki vasi, a nihče ni izstopil. "Pa ja ne bodo šli gor", sem utopično razmišljal vsakokrat, ko smo se ustavili pred skupino črnih. Niso mi prebrali misli, skakali so na tovornjak kot petelini na kure.
Ženske so bile vedno bolj podobne sardinam, ležale so ena čez drugo, moji dve sta povsem izginili, kot bi ju pogoltnil črni živi pesek in le občasen krik mi je dal vedet, da sta še živi. Moški smo sedeli na prečkah, stisnjeni en zraven drugega. Ravnotežje je že po prvih kilometrih vožnje obupalo in v poskusu samomora skočilo iz tovornjaka in le neverjetni gneči, ki je ostala, sem se lahko zahvalil, da me ob poskakovanju ni odneslo preko kabine.

Naše surfanje je bilo res adrenalinsko, skakali smo preko neštetih lukenj, za katere se mi je zdelo, da jih sproti vrtajo, toliko jih je bilo. Ampak to šoferja ni ustavilo, zdi se mi, da ga je celo spodbujalo, več kot je bilo lukenj, bolj je pritiskal na plin. Do Sumbawange, kamor smo prispeli po šestih urah mučne vožnje, sem pridelal celoletno zalogo žuljev na riti.

V Tanzaniji v popoldanskem času ne pelje več noben avtobus, zato smo po prihodu v Sumbawango poiskali hotel, po osvežitvi pa odšli kupit karte za naslednji dan.

Bili smo edini v mestu, ki se jim pozna rdečica na obrazu in radovedni pogledi so kar deževali. S kartami v rokah smo korakali nazaj proti hotelu, ko nam je pot zaprl eden od črnih. Ni imel pištole in ne palice ali noža. Predstavil se je kot imigracijski inšpektor in želel, kot najbolj radoveden otrok, izvedeti vse o nas ter videti naše potne liste.
Ja pa na katerem drevesu je zrasel !? Kaj je mislil, da bomo kar tako na ulici kazali potne liste in se izpovedovali. "Kje pa imaš kakšno identifikacijo ?", smo ga vprašali.

Prav po otročje se je izgovoril, da jo je pozabil v avtu. Ja seveda in mi smo pravzaprav sveti trije kralji, ki so zašli na poti v Betlehem.
Naj gremo do avta, jo bo poiskal, tam pa je tudi njegov šef, je skušal biti prepričljiv. Avto je bil čez cesto, pa smo šli.
Šef je bil manj zmeden, izkaznico je imel pri sebi, mi pa smo se mu vseeno zlagali, da smo potne liste pustili v hotelu. Ja, na ulici mahat z njimi res ni pametno.

Vztrajala sta, da jih želita videti, pa smo šli nazaj do hotela. In Zmedeni z nami. Da ne bi pobegnili ali kaj jaz vem. V hotelu smo se sprehodili do svojih sob, potegnili potne liste iz hlač in se vrnili na recepcijo. Zmedeni je že vrtel vpisno knigo po rokah. Ob prihodu smo se v naglici pozabili vpisati in ko je Zmedeni to ugotovil, je dobil veselje. V isti sapi smo bili obtoženi in obsojeni.
" Ali veste, da je to kaznivo? " je začel z nami in potem navalil na receptorko: " Kaj če so od Al Kaide ? Kako jih lahko sprejmeš, ne da jih popišeš? "
Naše potne liste je preučeval kot kak direktor pred podpisom milijonske pogodbe. Izpisal si je vse malenkosti. Vse je hotel vedeti. Še malo, pa bi me začel spraševati, kako je ime tistemu, ki je izdelal potni list, od kje ga poznam in kje stanuje. Bil je tip, ki je hotel vedeti vse. Če bi se utapljal, bi predno bi zlezel v čoln, ki ga je prišel reševati, hotel vedeti, kdo je tip, ki vesla.


Medtem, ko se je ukvarjal z mano, se je Sergeja izza njegovega hrbta sklonila k Jennifer in ji na uho nekaj prišepnila. Zmedeni je poskočil kot ris in zarjovel kot lev: "Kaj mi delaš za hrbtom? Ali me hočeš ustrelit ? Vse vas bom dal zapret !".
Uvidel sem, da je vrag odnesel šalo, se obrnil in oštel Sergejo. Tudi sama je ugotovila resnost situacije in kot najboljša igralka tragedij naredila obraz, na katerem se je že iz letala videlo, kako zelo se kesa. Če bi pihnila v pojočo travico, bi ta gotovo zaigrala.
Ta gledališki vložek je pomiril našega inšpektorja, pospravil je tisti svoj grozilni obraz in z opozorilom, da nam bo prihodnjič preklical vize, odfrčal iz hotela. Ženski sta komaj zadrževali smeh.



18.-19. september ( Krog se sklene )
14-15. dan (nedelja,ponedeljek)

Piiiip, piiiiip, piiiiip je odmevalo v moji glavi. Nisem več mogel spati, odprl sem oči v upanju, da najdem vir, a ni nič pomagalo. Še vedno tema, nič nisem videl. Poskušal sem locirati piskača, z rokami sem ga otipal, potem pa z enim udarcem utišal. Takoj mi je bilo žal. Pobral sem ga in stisnil k sebi. Lučka na njem se je prižgala in osvetlila uro. "Madona, 4:30, vstat morava, na avtobus se mudi!", sem poslal svoje besede nekam v temo in upal, da bodo našle Sergejo.

Sergeja teče budit Jennifer. Pet minut trka in buta po vratih, ko se končno oglasi "Yeeeeeeeeees, whoooo is it?". "Pusti ti zdaj predstavljanje, raje se čim prej spokaj."

Zapodili smo se proti vratom in se z nosovi nalepili na steklo. Zaprto. "A si pritisnil na kljuko ?" "Jasno, sicer lahko še enkrat, a se mi zdi, da so se vrata že odločila in bodo še malo zaprta!". Jennifer je hitela iskat receptorko. Opazil sem zapah nad vrati, ki smo ga v naglici spregledali. Majhen potisk, klik in vrata so se odprla. Škriiiiiiiiiiiiip, se je razleglo po hotelu. Okovje na vratih najbrž že od rojstva ni videlo masti.
V jedilnici ob vhodu je zaropotalo, kot bi slon skočil iz omare. V recepijo je pritekel eden od črnih z veliko debelo gorjačo. Vmes je Jennifer našla receptorko in ta je v zadnjem trenutku ustavila tistega podivjanega norca, ki je stražil vhod.

Proti postaji smo kar tekli, malo da ne bi zamudili malo pa tudi zaradi tiste gorjače. Avtobus je bil že skoraj poln. Ženski sta se vkrcali, sam pa sem ostal pri prtljagi in skrbel, da v trdni temi ne bi shodila.

Sedež, edini, ki je še ostal, sem dobil poleg voznika. V bistvu je bil bolj ležalnik. Ena blazina položena na tisto plastiko pri šoferju.

Potniki so neprestano vstopali. Pomislil sem že, da se malo hecajo in na zadnjem koncu izstopajo, ampak tam ni bilo vrat in ne izhoda. Ko je bil napolnjen še zadnji kotiček, smo se odpeljali. Začel se je delati dan.
V vaseh ob poti je bilo veliko ljudi in ti so neprestano mahali. Odmahoval sem nazaj, a me nihče od potnikov ni posnemal. Raje so me čudno gledali. Jaz pa sem še naprej mahal, dokler nisem ugotovil, da na ta način ustavljajo avtobuse.
Nisem pričakoval, da se bomo kaj prida ustavljali, saj je bilo vse polno, a sem se spet uštel. Potnike smo kar naprej pobirali. Vsak kotiček avtobusa napolnijo in izkoristijo. Šele, ko stojijo vsi s šoferjem vred in ko manjka le še rastlinsko olje in etiketa "Tune v olju", takrat je avtobus poln in se ne ustavlja več.

V Tundumi smo imeli krajši postanek. Avtobus se je precej spraznil. Ženski sta malo postopali okrog avtobusa, sam pa sem jo mahnil po ulici. Črni so ju medtem obkrožili in se spravili na njune žepe. Sergeji so, predno se je uspela spraviti v avtobus, ukradli vse, kar je imela v njih. Na srečo le nepomembne papirčke.
Nadaljevanje poti je bilo bolj prijetno, tako zaradi manjšega števila potnikov kot lepe asfaltne ceste vse do Mbeye.

V Mbeyi sva izstopila takoj, ko sva ob cesti zagledala taksiste. Sprevodnik ni bil preveč navdušen, pa se nisva dala. Seveda, najina prtljaga je bila čisto zadaj in vse je bilo potrebno premetati.
S taksistom sva se nahitro pogodila, izvlekel nama je nahrbtnike in naju v nekaj minutah pripeljal na železniško postajo.

Planirala sva rezervirat karte za naslednji dan, pa sva na postaji nepričakovano zagledala vlak. No ja, vlak na postaji je nekaj običajnega, toda bila sva prepričana, da sva ga tistega dne že zamudila. Podoben občutek kot ga je imel Phileas Fogg, ko se je vrnil v London misleč, da je zapravil že vseh 80 dni, ki jih je imel na razpolago, nato pa nepričakovano ugotovil, da mu je ostal še en dan.

Hitro sem se postavil v vrsto in takoj vzbudil pozornost s svojo belo kožo. Ko pa sem odprl usta in omenil, da želim imeti celoten kupe zase, takrat šele so se ženske za mojim hrbtom razkokodakale. Kot bi vse naenkrat znesle jajca. "Mzungu, treni, ghali, hakuna matata" so kričale za mano medtem, ko sem jaz nabiral bankovce in potem plačal tistih 100 dolarjev. Kupeji na vlaku so ločeni po spolih in skupaj sva se lahko peljala le, če sva zakupila kupe v celoti.

Vlak je le počasi sopihal in se premikal iz kraja v kraj. Nikamor se mu ni mudilo, povsem v skladu z "No hurry in Afrika". Vsak vagon ima stranišče, umivalnico in kopalnico in tudi dve kuhinji z jedilnicama sta na vlaku. Večerjala sva v kupeju, riž in piščanca jasno.

Ko se je zdanilo, je bilo jutro. Pogledal sem skozi okno in zagledal žirafo, ki teče ob vlaku. "Jeb*mti, nisem se še čisto zbudil, očitno še sanjam". Ulegel sem se nazaj v posteljo in čakal, da se povsem zbudim. Ko sem ocenil, da sem dovolj buden, sem se spet približal oknu. Ob vlaku je ritensko tekel slon, pred njim pa je na gazeli jahala opica. Pomel sem si oči, a živali niso izginile.
Vedno več jih je bilo. "Pa kaj je zdaj to, ali je vlak ponoči iztiril in smo pomrli, zdaj pa smo v nekem čudnem paralelnem svetu !? ".
Sergejo, ki se je medtem prebudila, sem previdno napotil k oknu, naj preveri kje smo. "Joj, glej žirafe, pa sloni, zebre in opice" se je razveselila. "To je Selous", sem še slišal in si oddahnil:"Samo, da nismo mrtvi".

Malo pred poldnevom se je najina krožna pot sklenila. Mimo okna so se vrstile barake in hiške, v katerih živi večina od dveh in pol miljona prebivalcev enega od dveh glavnih mest, vlak pa je počasi peljal in požiral še zadnje metre do končne postaje v Dar es Salaamu.

• spletna stran msafiri.gajba.net