Izberite državo:

  Zadnji vpisani potopisi


 >>    Potopis
 
 
Radi imamo Turčijo


Datum potopisa: 26.08.2011
Država: Srednji Vzhod - Turčija (drugi potopisi države Turčija)
Čas potovanja: Avgust 2011

Potovanje by Tanč


Po zelo kratki noči in svežih  rogljičkih  smo odrinili izpred bloka na Einspielerjevi ulici in že po povem ovinku ugotovili, da bo potrebno s to 6 m dolgo ladjo malo nežneje ravnati, sploh, če so zadaj potniki, ki jim ne želimo spremeniti agregatnega stanja. Voznik Darijo se je že na ljubljanski obvoznici navadil na svoj nov kraljevski sedež, da so lahko nekateri potniki na avtocesti že sanjali (uvajanje na tresljaje in drsanje gor in dol je trajalo okoli 2 uri).
Prvi zanimiv in vesel dogodek nas je presenetil že na meji, saj je carinik gledal naše potne liste in kar naenkrat smo zaslišali vesel vzklik: ˝Darijo!˝Bil je očijev vojak, ko so še služili vojaški rok.

Do Vranja smo se dvakrat ustavili le na kavi in nujnih fizioloških potrebah. Med vožnjo mi je hodil po glavi verz: ˝Ravna ti je Jugoslavija˝, saj je bilo res vso pot ravno in skorajda dolgočasno. Le tu in tam so popestrili vožnjo vozniki s čudnim prehitevanjem,  kolesarji, ki so vozili po avtocesti, superge in zavojčki plenic, vrženi skozi okno vozečega avotmobila …

V Vranju smo prespali pri sorodnikih, pred seboj smo imeli razgled na mesto, nad sabo pa polno luno in veliko zvezd.

Po srbskem zajtrku smo odrinili proti Bolgariji. Ovinkasta cesta nas je vodila čez Surdulico in

dva prelaza z gorskimi rastlinami, s prelepim Vlasniškim jezerom, gozdovi, jasami.... Verde, te quiero verde.

Kar naenkrat nas je, kot šotor postavljen, presenetil mejni prehod (Strezimirovci). Cariniki so bili zelo prijazni, nam dali nadaljne napotke in prav taki so bili na meji tudi Bolgari. Srbski carinik je v šali rekel, da je bolgarski jezik pravzaprav srbski z govorno napako. :) ter da jih bomo vse razumeli.

Bolgarske ceste so slabše, okolica neurejena, imena krajev pa taka kot bi se vozili po slovenskem Prekmurju (Lešnikovci...), štorkljina gnezda, na nekaterih mestih rdeča zemlja kot v Istri, drugod črnica,  okoli pa majhni hribi.

Pečat preteklih desetletij je v Bolgariji še viden, čeprav se vsaj večjih mestih že vidi tudi napredek (je to res napredek?), novogradnje, urejenost.

Ko je nas speče potnike premetavalo in so ostali udeleženci v prometu trobili, smo vedeli, da smo zagotovo v kakšnem mestu. Sofija je lepo mesto. Naša najmlajša pravi, da je center Sofije tako lep kot Ljubljana, kar velja za najvišji nivo priznanja:=)

Avtocesta je odlična do Plovdiva, nato pa dvopasovna magistralna cesta do meje s Turčijo. Seveda s tovornjaki, kmetijsko mehanizacijo in vsemi zastoji. Pokrajina je lepa, zelena. Na misel prihaja Iztok, ki je svoje čete moral tod voditi  proti Bizancu.

Po izvozu za Svilengrad smo že videli oznake  za Istanbul. Hura! :).

Tovornjaki, tovoranjaki in za spremembo tovornjaki!

Končno Turčija! Po mnogih kontrolah in zastojih, smo se ustavili prav kmalu za mejo in  imeli pravo turško pojedino (malce so nas obrali - za 60 €) iz različnega mesa, zelenjave, lepinje.

Bilo je še kakih 200 km do Istanbula, prevoženih pa smo imeli že 1500 km. Do Silivrija je bila avtocesta dobra, tropasovna na vsaki strani, prazna …. do  60 km pred Istanbulom. Delo na cesti in strašansko dolg zastoj. Naš pridni voznik nas je ta dan peljal vse skupaj 14 ur. Vodnik po avtokampih je kazal na kamp v delu Istanbula, Büyükçekmece. Prometa je bilo ogromno, vozniki zelo aktivni:=), nihče ni znal angleško, ko smo jih spraševali za kamp. Ko smo tako blodili po mestu, smo nekje našli izvoz na avtocesto (smer Atatürk airport, ker smo mislili, da če že kampa nismo našli, bomo pa prespali vsaj tam). Oči je bil tako utrujen od te adrenalinske vožnje po mestu (tu smo pa videli tablo za Istanbul:20 km:)), da smo parkirali na prvem postajališču za osebna vozila ter tovornjake (Park Alani) in zaspali. Prebudili so nas zgodaj zjutraj policisti, ki so butali po vratih avtodoma, da smo imeli občutek, da jih bodo sesuli. Sosednji osebni avtomobil so ponoči oropali in želeli so vedeti, ali je naša kamera kaj posnela.

Ker sem morala nujno napolnit mobitel, sem šla v barako zraven povprašat za elektriko. Sproti sem se poskušala pozanimat, kje sploh smo bili, vendar vse, kar sem uspela zvedeti je bilo, da smo bili na ˝avcilar parking˝ in da nekje v bližini je ˝karavanlar camping˝. Malo starejši Turk je prišel v prostor, kjer sem se trudila z vsemi okončinami in jeziki, ki jih premorem izvedeti, kje ta camping je. Ugotovil je, kaj potrebujem in mi na list papirja narisal, kod smo morali iti. Narisal je vse izvoze z avtoceste, vsak ovinek ter razdalje.

Po približno 25 km, smo prispeli v Londra camping v Yenibosni. Camping je bil resda velik za širino avtodoma in dol za ene 10 avtodomov, bil najdražji od vseh, kjer smo bili... a bil je v Istanbulu edini delujoči



Desno navadno parkirišče, levo dvorana za nogomet, malce naprej karting steza. To je Londra avtokamp v Istanbulu.

Vsi tam zaposleni so bili zelo prijazni in ko smo uredili vse zadeve, nas je Ali v svojem oldtimerju (avto z imenom Rita, ki je star 25 let) peljal v Istanbul (mišljeno center, kjer so Aya Sofya, modra mošeja, bazarji, itd …). Seveda za oderuško ceno. Javni prevoz je mnogo cenejši in dobro organiziran, vendar po skorajda prečuti noči na Alani Parku skorajda nismo imeli izbire …

To je bila zelo adrenalinska vožnja, Istanbulčani grozno vozijo, a mislim, da drugače 15 milijonov ljudi kot jih Istanbul dnevno ima, ljudje ne bi nikamor prišli. Parkirali smo za modro mošejo in  se z voznikom zmenili, da nas pobere zvečer.
Najprej  smo si pogledali modro mošejo, šli mimo zaprte Aye Sofye (bil je ponedeljek in ob ponedeljkih je zaprta), šli v bližini na sladoled (sladoledar je naprej kupce zabaval s svojimi vragolijami preden so ubogi revčki dobili sladoled, a jih je na srečo razvedril), kavo in nekakšen kebab.



Z žetoni, ki smo jih kupili na avtomatu, smo se z metrojem odpeljali do Grand bazarja.

Tukaj smo se razdelili in se kasneje dobili pod mostom na Galata tower pri ladjici in tam jedli balik ekmek, ki ti pripravijo kar na ladjici (riba v kruhu, z zelenjavo in čebulo).

 

Ogledali smo si še  Rustempaşa Camii (džamijo nad bazarjem, sredi vrveža, pa vendar v taki spokojni tišini), pogledali in povohali spice bazar in uživali v vrvežu Zlatega roga. Na obveznem kebabu smo srečali edine Slovence na naši poti po Turčiji.

Po prevoženih 1690 km smo ob 7.30 po lokalnem času zapustili Istanbul. Sledili smo zeleni tabli za Ankaro po navodilih prijatelja Alija.

Impresivna vožnja čez Bospor.

Vožnja je bila od Buzuyüka dalje ˝shake it baby˝kot sem ji pravila v zadnjem delu avtodoma, ki smo ga poimenovali Polž (pa ne zaradi hitrosti, pač glede na to, da vse svoje nosi s seboj). Spremljala nas je zanimiva raznolika pokrajina, od zelenih hribov, terre rose do skoraj kamnite puščave. Zanimiv je bil pogled na bencinske črpalke sredi ničesar,zraven pa majhno hiško in ko smo bolje pogledali, smo videli majhen minaret-camii. Peljali smo se po beli cesti med prostrano pokrajino, nenaseljeno naravo.

Okoli 17h popoldne smo prispeli v Pamukkale. Nekdo nas je vodil do Yunus dolphin hotela in ugotovili smo, da nas je tisti možak dobro vodil. V senco, majhen kamp, hotel z bazenom, mirno okolico (izvzemši povsod peteline, ki so nas vsako jutro budili, kake koze, …), wireless…Prijal je večerni sprehod po naravnem parku pod travertinami, ob jezeru, račkami, gosmi in po prijetnem naselju.

17. avgust smo v celoti preživeli v Pamukkalah, ki so bile naša ciljna destinacija. Hodili smo v hrib  mimo umetno narejenih bazenčkov, čaš z belo termalno naravno vodo … Na vrhu pa se nam je odprlo na drugo stran staro rimsko mesto- Hierapolis.

Veliko je Rusov in Japoncev. Nekje za seboj sem slišala ruskega vodiča reči: ˝Mazat se s kremo do zahoda!˝

Tam je tudi ancient pool- bazen s to termalno vodo in kopali smo se med ruševinami starega mesta, antičnimi ostanki.

Pogledali smo si še ostale ostanke in hodili po urejenih parkih z mediteranskim rastlinjem, vse je zelo lepo urejeno.

Na robu mesta, za ovinkom, pa se nam je odprl pogled na prave čaše, v katerih se je prepovedano kopati zaradi njihove zaščite in ohranjenosti. Čarobno beli pogled nas je prevzel in občutek imaš, da si nekje blizu nebes. :)

Pri antičnem bazenu smo jedli gözleme, v tanko testo kot palačinka zavito s špinačo in sirom,

zvečer pa smo v restavraciji jedli lamb şiş in pide. Turška hrana je zares odlična, nemastna, zdrava in okusna.

Zjutraj smo se kopali še v hladnem hotelskem bazenu, pospravili tendo, mizo in stole in se poslovili od psičke, ki nas je ponoči stražila (v vsakem kampu nas je čuval kak pes). Okoli poldneva smo se odpravili proti Izmiru. Pokrajina je tu bolj zelena (nizko mediteransko rastje), z majhnimi hribi, koruzo, oljkami in  figami, palmami. Kar ob cesti smo kupili fige in grozdje- kako slastno! Celo pot  je močno pihalo tako, da je bila vožnja za voznika zelo naporna, saj je bilo treba močno prijeti za volan.


Na večini bencinskih črpalk so stranišča na štrbunk, s pipo in majhnim lončkom za umivanje.       
Vozili smo čez manjša turška mesta in vasi … Ustavili smo se v Meryem Ana Evi, v vasi, kjer je Devica Marija preživela svoja zadnja leta.

Prekrasen mediteranski gaj

Videli smo Efes (Ephesus)

in upali, da bomo našli kamp ob morju. In res smo ga našli čisto ob morju, v Pamuçaku. Peščena plaža in zelo slano, valovito morje sta nas vabila in tudi privabila. Skozi je bilo vetrovno in tudi zbudili smo se v vetrovno, sončno, lepo jutro.

Odpravili smo se proti Çanakkalam. V Izmiru smo doživeli pravi peščeni vihar, mesta sploh videt ni bilo. Na tem predelu je postavljenih tudi veliko vetrnic.

Zopet smo se ustavili ob cesti in kupili paradižnike, kumare, breskve, fige in grozdje. Ob večini nakupov smo lahko plačevali z evri. Pozna se, da se približujejo EU (tudi po nalepkah na cigaretnih škatlicah:) …). Ustavili smo se ob cesti, da smo si privoščili köfte z ayranom (mehki čevapčiči s priloženo zelenjavo) in črni turški čaj. Ustavili smo se v Peynaru, tovarni sira. Dobili smo odličen beli sir za pripravo domačega bureka. Četudi ne znaš turško, se lahko vse zmeniš z rokami.

Ogledali smo si slavno Trojo, vstopili v lesenega konja  in modrovali o briljantni vojaški taktiki ob naravni danosti obrambe.

Ravnica nad obrambnim zidom Troje, v ozadju Dardanele. Brez zvijače tega področja ni mogoče osvojiti.

V Çanakkalah smo šli s feribotom v Eceabat čez znani preliv Dardanele.

Našli smo mestni kamp med borovci ob morju, zelo lep kraj, z neokrnjeno naravo (prepovedano je na tem območju zidati zaradi veliko neodkritih min iz vojn).

V tem kampu so bili sami Turki, čeprav ni bil takrat dosti obiskan zaradi ramadana. Spoznali smo nemško-turški par, se malo družili (kaki dve uri), bilo je zelo prijetno. Noč je bila hladna, lepa, zopet je nasa in avtodom varoval neznani kuža. Hvala, kuža. (na sliki po nočnem čuvanju zjutraj mirno spi)

Morje na tem delu je manj slano, a kljub temu čisto, lepo in peščeno. Standard stranišč in kopalnic je slabši. Odšli smo okoli poldneva in se ustavili v Galiboliju (Galipoli) na kosilu, dobro in zdravo turško kosilo, baklave in kokosov puding.
Bila je že sobota in mrzlično sem iskala pošto. S ceste je bilo treba vedno v center mesta, kar je bilo z avtodomom težko. Ustavili smo se v manjšem mestu,  šla sem po čaršiji in glavni ulici do pošte. Vrvež mestnega življenja Turkov me je prevzel in zabavno je bilo opazovati vse trgovine in prodajalce, ki so me vabili, popoldanski vrvež … Ko sem prišla do pošte sem ugotovila, da je že zaprta. Nek Turek pa vendar pride iz pošte in v  angleščini sem mu poskušala razložiti, da smo potovali z avtodomom in smo težko zavili v mesto, kjer je povsod bilo toliko prometa in vedno smo se izgubili … Ko je končno zinil, da zna tudi nekaj nemško, sem mu vse še enkrat povedala v nemščini in rekel je, da morda lahko on pošlje razglednico v ponedeljek za eno turško liro (pol evra). Jaz sem z veseljem rekla, da jih imam pet! Z eno je bil zadovoljen, hotela pa sem mu dati še eno za uslugo, vendar je ni sprejel. Vsa srečna sem se vračala proti avtodomu z mislijo, da sem se po treh dnevih končno ˝znebila˝razglednice. Prijatelj je razglednico resnično dobil!

Ko smo se peljali proti kraju Edirne, smo ugotovili, da tam ne piha. Ob 18.23 smo že bili čez mejo, zopet v Bolgariji. Gűle güle Türkiye! Še se bomo videli!

Od prednjih sedežev se je slišal hecen komentar: ˝Spet smo pri grabljicah!˝
Šengen je hard core na meji: preverjajo prevečkrat. Bolgar nam je cel avtodom prevohal: dvignil vse vzmetnice in pregledal vse omare. Plačati smo morali tudi 3€ za dezinfekcijo avtodoma, dejansko pa smo mogoče res prevozili eno kratkotrajno tuširanje:=(

Na bencinski črpalki smo vprašali za kamp in 30 km od meje prišli v Sakar hills camping. Ta kamp je zares neverjeten. Leži ˝in the middle of nowhere˝, zelo lepo urejen, zbetoniran tam, kjer se parkirajo avtodomi, kopalnica in stranišča v ploščicah, skratka brez besed. V lasti ga ima Anglež Lastnik se je z nami malo družil zvečer in smejali smo se ob njegovem tipičnem angleškim humorju.

V novo lepo, sončno jutro smo se zbudili v stereu petelinov, psov, oslička … Hiteli smo čez Bolgarijo v Srbijo, saj smo bolgarsko vinjeto imeli le to 12:38.
Po prečkanju bolgartsko srbske meje smo pri Pirotu zavili na lokalno cesto, ki nas je peljala po lepi pokrajini. Skrajšala je kilometre, časovno pa prav nič. Vozili smo se po srbskem podeželju, bližnjici do Vranja. Zunaj vasi je polno smeti ob cesti, v gozdovih, na poljih … Na nevarnih odsekih in ovinkih so razbita ogledala na prometnih znakih in to je naredilo vožnjo še posebej previdno.
V Babušnici ima Lisca svoj lepi obrat.  
Ponovno v Vranju. Teta je naredila čorbo, ki se je kot topel balzam zlila v naše trebuhe in slivove cmoke. Spali smo kot polhi, saj je bila zelo hladna noč. Psi so lajali v noč in jaz sem sanjala, da me preganjajo policijski avtomobili. Srečali so se še z enimi sorodniki, se imeli super eno uro in šli proti Ljubljani.
Dolgčas po avtocesti smo nekateri preganjali s spanjem in igranjem kart, drugi pa postankih in kavi.

Domov smo se vrnili varno, v naših mislih pa so se sprehajale vse dogodivščine enajstih dni in iskale svoja mesta v naših srcih, kjer bi lahko prebivale kot nostalgični spomin.


Avtor: edera

na vrh
 



Naključna država

zastava države Velika Britanija

Velika Britanija

Jezik:
Angleški


Naključen uporabnik

slika uporabnika

Ime: :: skrito ::

 
Copyright (C) Travel.Over.Net
Valid XHTML 1.0 Transitional
programiranje: TTL