Izberite državo:

  Zadnji vpisani potopisi


 >>    Potopis
 
 
IRAN 2010


Datum potopisa: 16.08.2011
Država: Srednji Vzhod - Iran (drugi potopisi države Iran)
Čas potovanja: september2010

Andrenalinsko, prečudovito popotovanje po stari Perziji z terenci v lastni režiji


IRAN (4/9-“/10-2010)

 

Petek, 3/9

 

Danes sem vzel dopust, ker moram spakirati Nisskota, jutri namreč z ekipo jaz, Miha, Marjan v Nissan Patrolu 2.8 TD, ki ima par predelav, da bo zdržal pot do Irana in nazaj, odpotujemo. V drugem terencu LR 110 pa so člani odprave Dejan kot šofer, Dušan kot fotograf ekipe, Tomaž, ki naj bi s kitaro skrbel, da bo morala ekipe na višku skozi celotno potovanje.

 

Nekje v dopoldanskih urah pride Miha, ki mi bo pomagal pri pakiranju. Marjan pa kot vedno pri pripravah odpove – še zmeraj ni dostavil svoje kamp opreme in svojih cunj. Upam, da bo to kmalu naredil, da bomo nemoteno pakirali.

 

Popoldne pride še Dejan, da spakira robo od svojih sopotnikov in da malo pregledamo obvezno opremo.

 

Dejan je prišel, roba je spakirana, razen Duškotovega hladilnika. Žal tudi LR 110 nima velikosti trosobnega stanovanja – je le garsonijera v kater bodo morali mesec dni preživeti trije člani in tako hladilnik nima prostora. Lahko bi vrgli ven kanister terana in vzeli hladilnik ampak smo se skupno dogovorili, da je to nemogoče, ker v krajih kamor se odpravljamo nujno potrebujemo čimveč tekočine.

 

Glej ga zlomka, tudi CB ne deluje kot bi moral in to ob 21 uri zvečer. Kaj naj ob tej uri naredimo? Poizkušali smo pri prijateljih, da sestavimo komplet CB – se pravi nekje smo dobili enoto CB, ki ni bila kompatibilna z mikrofonom. Iskali smo dalje ampak naš trud ni obrodil sadov. Drugi dan smo v N. Gorici kupili Walki-tolki in upali, da bo zadeva zadostovala.

 

Okrog 22 ure smo še namestili Google-earth v Nisskota, popili zadnje pivo in se polni pričakovanj odpravili spat. Miha in Dejan sta spala pri meni. Spali pa smo bolj slabo, kot se pred takimi odpravami “spodobi”.

 

 

Sobota, 4/9

 

Po jutranji kavi v Volčah in prepakiranju še zadnjih zvitkov spalnih vreč, potovalk, šotorov in druge šare, smo se kmalu po 8. uri odpravili veliki pustolovščini naproti. V majicah in flisih, naročenih posebej za to potovanje, smo v Gorici kupili še kruh in nekaj malenkosti, potem pa po najkrajši poti na A4 proti Benetkam. Dejan je bil presrečen, da je LR lepo predel, verjetno se je bal, da bi mu italijanski zrak kaj škodil. Od Blok do Tolmina ga ni skrbelo. Jaz sem bil srečen,ker so bile priprave za nami. Vse je špilalo kot je bilo zastavljeno. Na neki italijanski pumpi nas je starejši slovenski par pobaral, če mislimo resno, ko sta videla napise na avtih.. Seveda mislimo, poglejte kako pivo teče kot Soča, dol ga namreč ni. V Benetkah ostro desno direktno v potniški terminal. Po prijavi smo kar dolgo čakali na vkrcanje, čeprav je bila Europa Palace ladjarja Minoan Lines že na privezu. Verjetno so Grki čakali naš denar. Disciplinirano smo uničevali polkilske prehrambene izdelke zelene in rdeče barve. Vmes je na plato prišel še zadnji od udeležencev, Tomaž. Pripeljal se je z vlakom iz Trsta. Je namreč koprčan in ni zgodnji vstajač. Ker na trajektu ni dostopa do vozil, smo po vkrcanju na krov vzeli vse, kar je potrebno za prijetno bivanje naslednjih 24 ur, torej spalke in hladilno torbo z nekaj prehrambenih artiklov. No, pa kanister(ček) rdečega, ki je celo zdržal do jutra.

 

 

Nedelja, 5/9

 

Kot se za nedeljo spodobi, smo si poleg poležavanja in hranjenja velikih mačkonov,  privoščili nekaj kratkih sprehodov po bližnji okolici. Eno palubo gor, dve dol, pa skozi druga vrata ven, z vzhodne na zahodno stran, preko heliporta mimo kabin, pa kontrola menija za večerjo, dveh trgovin in šanka. Res adrenalinsko. Še najbolj so uživali tisti, ki so šli dražit cucke v Pasjo Vas (Dog's Village) na zgornji palubi. Pa bazen, ko so ga končno napolnili z vodo, je blo treba tudi probat. Popoldne smo se približali albanski obali, preverili signale na mobitelih, ob koncu dneva pa smo pospravili za sabo in se po izkrcanju in nastavitvi cilja na Garminu dogovorili, da vozimo, dokler gre. Pilotov je bilo dovolj, naspanih in tudi treznih. Avtocesta čez Epir je tako nova, da niti cestninske še niso odprte. Samo ena je bila, davek je bil 2 €.

 

 

Ponedeljek, 6/9

 

Potniki testiramo zmogljivosti vozil glede hitrosti, vožnja se nadaljuje do 4h ponoči, ko se spravimo spat nekje ob cesti. Na avtocesti ni bilo nobenih črpalk, zato smo za tankanje morali v kako mesto v bližini. Z gorivom so se oskrbele tudi posadke, potem pa na mejo po kartico za turško cestnino, menjava nekaj denarja in po malo daljših formalnostih zaradi vozil vožnja proti Gallipoliju, vkrcanje na trajekt za Lapseki na drugi strani dardanelske ožine. Trajekt vozi ca. pol ure, vsako uro kot avtobus, cena 12 € po avtu s tremi ljudmi. S temsmo se izognili Istanbulu in zastojem pred mostom v Azijo. Naprej preko Burse proti Ankari. Turki imajo nenavadno pogosto izobešene zastave na raznih lokacijah, tudi na visokih drogovih. Turške hitre ceste so široke, zaradi planotastega terena tudi pregledne in ravne. Najlepše na njih je, da so relativno prazne, najgrše pa omejitve na 50 km/h. na vseh križiščih. In teh ni malo.  Planirano nočitev po fižolovi mineštri vzhodno od Ankare nam je prekinila okvara LandRoverjevega ležaja. Kriv je bil seveda Tomaž, ki je ravno takrat vozil. Zmogli smo še do prvega izvoza, potem je pa že resno hreščalo spodaj. Dejan je najprej pojamral, da mu bomo uničile ves avto, potem se je ulegel spodaj in strokovno ugotovil, da je šel ležaj in da bo treba v nepredvideni shopping. Naslednje jutro seveda. Bila je tema in 150 m nižje po izvozu smo našli lep prostor za nemoten nočni počitek, če izvzamemo žaganje nekaterih članov odprave. Verjetno je bil kriv redek alko… anatolski zrak.

 

 

Torek, 7/9

 

Voznika-lastnika Dejan in Zoran – jaz , .sta  skupaj z navigatorjem Marjanom odšla do najbližjega mesteca po ležaj. 40 km stran od okvare smo dobili avtomehanični ceh. Ni da ni.. Od rezervnih delov, motornih tekočin do pravih mehanikov. Dobili smo tako iskani ležaj in sicer zadnjega v trgovini, no ali pa prvega. Po pogovoru v pantomimi so nam ležaj tudi vtisnili na osovino in nas kot dobre stranke postregli z čajem. Strošek je bil za naše žepe majhen. Ostala posadka pa je v tem času čuvala tabor in okvarjenega LRja. Miha in Tomaž sta postavljala nove rekorde v nogobadmintonu, cel dopoldan pa so nas obiskovale krave in pastirji. Servis ekipa je bila hitro nazaj, Dejan je pljunil v roke in v dobre pol ure razstavil in spet sestavil LRja.  Treba je nadomestiti izgubljen čas, zato ne pijemo, ne jemo, dolge luči, gas do daske in leteče menjave. Vsaj prvo uro. Na eni od Ankarskih obvoznic se ustavimo in kupimo nekaj zalog hrane in še toplega kruha. Pozno zvečer smo se na nekem pšeničnem polju zakopali v slamo, s spalnimi vrečami in ne avti, da ne bo pomote. Komarjev menda ni bilo, ne bi preživeli v naši bližini.

 

 

Sreda, 8/9

 

Noč je bila mrzla. Nočna vlaga je zmočila vse okoli nas, povrh vsega pa nas je zjutraj obiskal starček, ki je nekaj težil glede fotografiranja in izjavil, da je »Alle Turkei militärische Land«. Pravi Turek, njemu je uspelo naprej od Dunaja. Dejan se je malo posončil na cesti, potem smo pospravili in se odpeljali naprej proti Iranu. Turčije kar ni hotelo biti konca, Anatolska planota se je vlekla kot špaget. Navadili smo se že na novozgrajene stanovanjske bloke različnih barv. Če bi jih pri nas samo pol toliko zgradili, bi imel vsak dve stanovanji. No, vsaj z zemljo nimajo nekih velikih problemov. Srečali smo tudi zelo star LR (naš je bil samo star), pa osle in krave na cestah, pa dobrodušne mulce, ki so metali kamne v avte. Verjetno so bili vsi, ljudje in živali,  namenjeni v Evropsko Unijo. Nočitev smo si privoščili na južnem koncu jezera Van, pod okriljem okoliških kasarn in snajperistov. Večerja, umetniško-pevski večer ob Tomaževem kitarskem performansu. Ni kaj, splačalo se je vzeti kitaro in mrežo za mrčes.Brez mreže ne bi bilo večerje, ne umetniškega večera, saj je ob luči mrgolelo mrčesa in komarjev. Glede na to, da sem tisti večer bil glavni kuhar, sedaj lahko povem, da smo imeli pravi »mesni golaž«.

 

 

Četrtek, 9/9

 

Po kopanju in spremljajočih aktivnostih ob jezeru, nadaljujemo po čudoviti pokrajini proti iranski meji. Pogosti postanki za fotografiranje, vedno več vojske, oklepnikov in utrjenih kontrolnih točk.  Kratek postanek na črpalki, kjer sprejmemo povabilo na čaj. V vaseh ob cestah so sprevodi ljudi, ki hodijo od hiše do hiše ob koncu ramadana. Patrol je naletel na prvo težavo in sicer z elektriko. Ja, kovačeva kobila je zmeraj bosa. Električni delilniki so se izkazali za slabe, saj so porabniki izgubljali napajanje. Vse skupaj sem potrgal in od jeze zmetal v sotesko, popravil pa tako, da je brezhibno delovalo do konca odprave in to kar po domače z izolir trakom. Potem, ko smo našli odcep proti meji z Iranom, smo rešili najprej Turke, potem pa še Irance. Iranci pa so nas rešili ene par majic, ker jim ni bil všeč Google prevod besede »raid«, Malo več skakanja sta imela lastnika vozil z zbiranjem podpisov za karnet.. Po dobrih dveh urah smo zamenjali nekaj denarja in nadaljevali do Urmije, precej velikega in predvsem prometnega mesta ob istoimenskem slanem jezeru. Končno smo po petih dneh prišli v Iran, potovanje pa se je zdaj šele prav začelo. Poiskali smo restavracijo, pojedli imenitno juho dekorirano s koščki granatnega jabolka in  okusni kebab, ki smo ga zalili z doughom, turškemu ayranu podobno slano-mlečno pijačo. Do 20 km oddaljenega jezera smo prišli zvečer, za prebavo pa smo se odpravili iskat vodo, ki je menda kar precej daleč od obrežja, čeprav nam je g. Garmin nakazoval, da so naši terenci že podmornice. Vode nismo našli, smo pa skoraj zabredli v blato. Da ne bi zabredli še v kake nepotrebne težave, smo se vrnili do vozil in iskanju vode namenili svetlobo naslednjega dne. Smo pač šli neslani spat.

 

 

Petek, 10/9

 

Pri zajtrku smo opazili, da se nevarno zmanjšuje zaloga salam v obliki svinjetine,  ki je v teh koncih sila redka. Danes se začne resno raziskovanje Irana. Peljemo se proti nasipu in mostu, ki povezujeta vzhodno in zahodno obalo jezera nekje po sredini. Še prej smo s pomočjo tovornjakarjev pošteno natankali, ampak so nas črpalkarji malo naplahtali. So se pa zato izkazali mostninarji, ki nam prehoda sploh niso zaračunali, domačini so pa vsi stegovali  skozi okna roke z denarjem. Take face smo, da so nam eni kar mahali. Verjetno Dejanu in Tomažu, ki sta bila še najbolj podobna domačinom.

 

Jezero Urmija je globoko največ 16 m, dno iz slanih kristalov pa je precej trdo. Tudi zato je bil nasip dobra rešitev za skrajšanje poti med Urmijp inTabrizom. Samo na najglobljem delu, pa ne gre za neko hudo globino, verjetno bolj zaradi pretoka med obema polovicama jezera,  je pred par leti vozil splav, zdaj pa obali povezuje most. Ker so glavno reko, ki napaja jezero, preusmerili proti vedno bolj metropolitanskemu in žejnemu Tabrizu, jezero usiha in bela obrežja so vedno širša, vodo pa je komaj videti v daljavi. Podobno kot jezero Aral v osrednji Aziji.

 

Takoj za mostom smo zavili na obalo, saj se spodobi, da se vode vsaj dotaknemo. Trdoto  slane podlage je preverjal navigator Marijan, za njim pa sta oba terenca parkirala sredi bele lepote. Bosi smo se sprehajali po mokrih kristalnih tleh. Kakšna vreznina ali ranica na stopalu ni dobrodošla, saj je lahko stalen stik z zelo slano vodo precej boleč. Tudi britje v zadnjih 24 urah ni priporočljivo za tako močan after-shave. V tej vodi se zaradi gostote soli ne da potoniti, lahko bereš knjigo, če ležiš na hrbtu. Kot bi ležal na… no ja, ležalniku. Ker pa imamo nekateri člani ekspedicije precejšen ugrez predvsem na račun trebuha, smo pač morali iti 500 m dlje, da smo pridobili tista 2 cm in nismo orali po ostrem dnu. Luknjica v čepku plastenke z vodo nam je služila kot tuš, da smo si sprali sol s kože in nam potem zaradi srbeža ni bilo treba delati tistih hecnih gibov, ki spominjajo na naše daljne prednike.

 

Zadovoljni, ker se je naše potovanje začelo tako pestro, smo se odpeljali proti 100 km oddaljenemu Kandovanu, iranski Kapadokiji. V stožce iz mehkega vulkanskega tufa izdolbene hišice zdaj večinoma uporabljajo kot hleve za živino ali shrambe, čeprav se v nekaterih najde celo družinsko stanovanje ali lepo urejeno bivališče. Ker je bil petek, dela prost dan, je bilo v ozki dolini kar veliko vozil. Smo se v gužvi pač znašli po svoje. Po ogledu smo si privoščili v lončeni posodi pečeno (?) obaro z govejim mesom, lečo, zelenjavo in kosom govejega loja, ki da jedi, imenovani dizi ali abgušt, pravi okus. Na lesenih podestih smo jedli sede, potem pa se (v pomanjkanju digestiva) povzpeli na nasprotno stran, od koder se odpira pogled na celo vasico stožcev. Ob vrnitvi smo si še nalili zdravilno kandovansko vodo. Ker je bogata z minerali, blagodejno vpliva na telo in menda krepi vid. Da bi bolje videli ponoči, smo kupili plastično posodo in nalili do vrha. Spet se je izkazala iranska gostoljubnost. Ker smo še vedno izgledali kot tujci, se nam ni bilo treba dolgo gužvati ob vodnjaku.

Pod večer smo se po obvoznici Tabriza, kjer smo lepo videli, kako se lahko iz 4-pasovne ceste naredi 6 in več pasovni promet, odpeljali novemu cilju naproti – Kaspijskemu jezeru. Precej pozno nas je nekje med hribi vzela noč.

 

 

Sobota, 11/9

 

Nič ni lepšega, če te zjutraj zbudi vonj po pravkar kuhanem Barcaffeju. Vsako jutro sem skuhal kavo, čaj in naredil budnico, da ne bi slučajno kaj zamudili. Zlato pravilo pravi, da se dan išče zjutraj! Izvajal sem tudi room servis s kavo, seveda našemu fotografu Duškotu zaspancu, da je lahko naredil kako jutranjo sliko. Vedno pa smo si po kavi tudi bio umili zobe z pasto 51 gradi. Še lepše pa je, če te pridejo domačini povabiti na čaj. Ker smo bili ob makadamski cesti, so se kar nekajkrat mimo pripeljali okoliški kmetje na motorjih. Eni so postali in nas gledali, drugi vabili na obisk. Eni smo zajtrkovali in drugi pilili svoje pantomimske sposobnosti z domačini. Vzeli smo si čas in  se odpeljali za njimi kak kilometer stran do majhne kockaste stavbe, ki so jo uporabljali za počitek ob delih na polju. Razkazali so nam njihov črpalni sistem za namakanje. Rodovitna dolina je bila obdelana in poleg čaja so nam ponudili še melone in kumare, ter obe vozili bogato opremili z večdnevnimi zalogami. Pustili smo jim nekaj konzerv s tuno, zemljevid Tolmina in se poslovili.

 

Naš današnji cilj je bila kaspijska obala, vednar ni bila tako blizu, saj smo izbrali makadamsko pot preko prelazov gorovja Alborz, ki obdaja zahodno in južno kaspijsko obalo. Spraševali smo domačine, vendar so nas vsi usmerjali nazaj na asfaltne poti. Končno smo nekje našli neki odcep, ki nas je popeljal v pravo smer. Nekje po poti smo tudi tankali, polno in po pravi ceni, 165 rialov za liter dizla, kar pomeni, da bi dobili za 1 euro 80 litrov. Na trenutke kar grda makadamska cesta je bila tudi polna gradbišč, pogled preko nezaščitenih bankin po pobočjih navzdol pa ni bil ravno prijeten. Zanimivo je, kako se je menjavalo vreme po poti. Dopoldne je bilo vroče in sončno, nekje sredi gorovja je megleni prš delal mavrice, pihati je začelo, da nas je zeblo do kosti, potem pa je blatna pot peljala v deževnem popoldnevu proti vasici Masúleh.

 

Kraj je precej turističen, privlačen  predvsem zaradi zanimive gradnje v strmo pobočje, kjer je ulica pred hišo v bistvu streha hiše pod njo. Prispeli smo tik pred večerom, in v megli in dežju vseeno šli na kosilo in ogled. Videti je bilo, da irancev dež sploh ne moti. Konec koncev pridejo na dopust na kaspijsko predvsem zaradi te visoko osvežujoče vlage v zraku, ki je čisti kontrast ostalemu presušenemu delu dežele. V pekarni smo počakali še na kruh za jutrišnji zajtrk in se zapeljali proti obali.

 

Obala z minus 11 m pod morsko gladino je vsa poseljena, glavna cesta pa pelje skozi mesta in vasi par sto metrov od obale. Počasi smo se premikali v koloni, včasih v eni, včasih v dveh. Tu se je začelo. Ker smo se pomikali po polžje, so nam nekateri govorili iz avtomobilov  »Welcome to Iran«, z nekaterimi smo uspeli celo spregovoriti kaj več. Zanimalo jih je, od kje smo. Potem se je našel še kak, ki je kar z vrha stopnic, ki vodijo v lokalno čajnico, zakričal »Hello! We love you«. Neki motorist, ki se je pripeljal nasproti, je celo obrnil in se pripeljal za nami, pri tem pa treščil v tovornjak pred njim, ker je tako vztrajno hotel do nas. Menda je kamion samo tablico izgubil, nič hudega ni bilo. Vrhunec je predstavljal poln avto mladcev, ki so se tako razživeli, da so med vožnjo na neke glasne tehno ritme migali z rokami skozi okna, da je avto izgledal kot kakšna hobotnica. Očitno imajo ritem v krvi, saj so bili kar usklajeni. Nad odzivom, ki smo ga sprožali s svojo pojavo, pa smo bili seveda navušeni tudi mi.

Deževen in malce hladen dan nas ni vabil na obalo, pač pa v toplo zavetje obcestnega motela. Najeli smo eno preplačano sobo. Bližnjo tekočo vodo smo uporabili za prepotrebno pranje tekstila. Duško ni hotel spati v zatohli kamri, zato je šel ven na svež zrak in si postlal na pokritem podestu, ki je služil za  družinske obede. Kmalu mu je zaradi obilnega smrčanja sledil še Tomaž. Drugi smo v glavnem tekmovali, kdo bo iznašel originalnejši ritem.

 

 

Nedelja, 12/9

 

Zjutraj je bilo vlage še veliko v zraku,, zato se niso cunje nič posušile. Ko pridemo nazaj na planoto, bo že kaj sonca. Dejan je malo poservisiral roverja, jaz sem pregledal motorne tekočine in po potrebi kaj dolil, pa seveda malo podmazal. To sva z Dejanom kar pogosto počela, saj kdor maže ta vozi! Nekateri drugi  pa smo se oblekli kot za k nedeljski maši.

 

Na tej točki se je Tomaž odločil, da nas začasno zapusti, ker mu toliko vožnje na dan res ne diši in bi rad doživel tudi Teheran in Shiraz, ki nista bila na potovalnem seznamu.  Vzel je najnujnejše, si sposodil nekaj denarja, ker doslej ni še nič menjal,  in se odpravil v Chalusu na avtobusno postajo. Roverjeva ekipa se je strinjala, da ga poberemo v Yazdu ali Esfahanu.

 

Čeprav je bilo oblačno, smo se namenili, da se okopamo v jezeru. Pa smo šli. Na plažo. V neki baraki smo se preoblekli, in v vodo. Jaz in Miha pa sva raje skuhala prepotrebno kavo in čaj. Voda je bila prijetno topla, pa so se pripeljali policaji in nas napodili ven, menda zaradi tokov, 100 m naprej so se drugi normalno kopali. Razočarani smo se malo okrepčali s suhim obrokom, potem pa opazili, da je roverjeva guma malo spustila. Direkt h gumistu, pa še takoj za vogalom je bil. Duško se je s fotoaparatom izživljal po delavnici in iskal nove modele, nekateri so počeli norčije, vsi skupaj pa iskali neobstoječi WC, ki smo ga nenazadnje dobili za električnim drogom in lulali na ribje ostanke, ki jih je nekdo tam odvrgel. Dejan je menda plačal 5 dolarjev za krpanje, srauf,, ki so ga našli v gumi, pa ima shranjen doma na »Saj ni res, pa je« polici. Potem smo se ves preostali od vremena  zamorjeni dan prebijali proti jugozahodu, dokler nismo zavili nazaj preko pogorja proti jugu. Prespali smo nekje v gozdu, še na severni strani gorovja. Upali smo, da bo to zadnja mokra noč, vsaj za nekaj časa. Ker nismo točno vedeli, kakšne živali tvorijo favno kaspijskih gozdov, smo se hitro spravili smrčati.

 

 

Ponedeljek, 13/9

 

Zjutraj je bilo še malo mokrote, na prelazu pa se je naredil lep sončen dan, ki je obetal lep potovalni utrip. Iranci na kaspijsko obalo, mi pa v kontra smer. Ja, dežja imamo sami dovolj doma, gremo raje v pesek. Saj se bomo tudi tega zasitili. Postanki za fotografiranje, Miha pa je sušil cunje na sušilu v avtu in skozi okno . Malo kontrole po zemljevidu in po Garminu, in že smo bili na off-asfaltu, to je makadamu. Na poti smo naleteli na malo večjo mlakužo, in ker smo bili sveto prepričani, da je zadnja za dolgo časa, sva si voznika dala duška in ene parkrat zapeljala skozi. Tako, zdaj sta vsaj avtomobila umazana, do vrnitve v Slovenijo razen luči in tablic na zahtevo policije ne peremo ničesar.

 

Gorske prehode so počasi zamenjale planotaste doline s čredami drobnice in seveda – bencinsko črpalko. Nekomu se je očitno ob pomanjkanju piva začelo dogajati in je na vsaki pumpi fotografiral znamenite rdeče kanglice s peskom. Roverjeva ekipa v postavi Dejan plus Duško minus Tomaž si je po poti privoščila fotografiranje vozila za koledar v lepem okolju.

 

Lepa asfaltna cesta s pogostimi klanci je žrla gorivo, zato smo na truck stopu natankali še 1x.. Iranski truck stop ima mošejo, naši pa šank.

 

Utaborili smo se pred mrakom, ker smo morali v nekem mestu kupljeno kuro še razrezati in pripraviti raženj. Lesa nismo dobili, so pa suhi bodičavi grmi  dajali dobre gorilne kalorije. Miha je pripravil okusno juho, sam sem zakuril in raskosal kuro, Marjan je pripravil zelenjavo, ostali pa so nabirali kurjavo. Večerno debato smo začinili s tekočimi izdelki iz domačih logov. To noč nihče ni spal na trebuhu.

 

 

Torek, 14/9

 

Zjutraj smo si z vzpetinice nad taborom ponovno ogledali suho in pusto, pa vendar atraktivno pokrajino, tako drugačno od tiste iz naših krajev. Spet smo se zapodili na cesto. Bili smo že blizu puščave Kavir, vonj po brezpotjih je bil ves dan v zraku. Ob prečkanju te puščave je Aleksander Veliki skoraj izgubil celo vojsko. Seveda on ni imel 4,5 ton opreme na 6 ljudi. Založili smo se tudi s steklenicami Delsterja, hmeljevega napitka z raznimi sadnimi okusi, tudi melone in granatnega jabolka. Kar okusna zadeva v pomanjkanju pravega piva. Dolge ravnice ne nudijo več tistega vznemirjenja, ko se duša spočije ob pogledu na gorato pokrajino, zato smo se ustavili ob vsaki stvari, ki je bila delo človeških rok. Vodni zbiralniki so bili v tem delu Irana zelo pomembni, eden je bil tik ob cesti. Zdaj so seveda redki v rabi in mnogi propadajo.

 

V nekem mestu smo se ustavili, da je Dejan nabavil par litrov motornega olja, za vsak primer.  Izsušene ravne površine pričajo, da je tu vsako pomlad voda, vožnja po takem je lahko hudo nepredvidljiva, kar se je kasneje izkazalo.

 

Po poti smo temeljito raziskali pastirska bivališča ob cesti, pa tudi preverili profile pnevmatik, ki so jih postavili ob vhodu v oboro. Redek promet, palme in še vel palm. Ko človek zagleda znak za kamele, potem mora biti puščava res blizu. No ja, še vedno bolje kot znak za pingvine, ker potem bi bilo nekaj hudo narobe z g. Garminom in navigatorjem Marjanom. V Iranu imajo posebne znake, ki opozarjajo na živa bitja  na ali blizu ceste. Na njih se pojavljajo npr. jelenčki z rogovi, pa kamele, ovce, krave, pešci in šolarji. Vsi so malo nerodni in se najraje sprehajajo kar po cesti. Opazili smo tudi za nas nov znak »Pozor, električno tresenje« Pa spet palme, pokončne in podrte, zelene in zažgane, vodna zajetja, stara naselje iz blata in slame… Vse to nudi osrednji Iran tistemu, ki ima dovolj časa za raziskovanje. Tudi lepo mošejo smo si po obilnem kosilu v nekem mestu ogledali. Menda smo nekje tankali do polnega, zdaj ni več heca. Do natančne lokacije, kjer iz asfalta za par dni zavijemo na brezpotja, ni več daleč. Tja smo prispeli malo pred nočjo in ker nismo takoj našli poti, pa tudi označeno je bilo nam nerazumljivo, smo se raje utaborili.

 

 

Sreda, 15/9

 

Velika avantura se je začela. Lep , sončen dan, zjutraj še ne prevroč, je obetal krasna doživetja. Miha je bil nekoliko zamišljen in zjutraj je malo pomeditiral. Takoj na začetku smo ugotovili, da so male suhe lubenice votle. Mimo antene, ob kateri se ni zdravo predolgo zadrževati, smo zavili po neki sledi, ki ni kazala, da bi bila kaj uvožena, pa tudi sveža ne. Vodila pa je v divjo, neznano pokrajino z malo živali in še manj ljudmi.  Za današnji dan bo pa Tomažu gotovo žal. Potka je nekam peljala, tudi čez izsušeno strugo mimo zasilnih pastirskih bivališč. Vse do majhnega naselja, ki je v karti vpisano kot mesto. Očitno se tam stikajo poti in je to edino naselje z več kot 20 verjetno nestanih prebivalcev. Malo poizvedbe o smeri, potem pa naprej. Pot nam prekrižajo kamele, žive in tiste malo manj žive, ki so v neizprosni vročini  pozabile dihati. Mi smo dihali z Delsterjem.

 

Sledila je ravnica, kjer se je dalo hitro peljati, ugrezanje je bilo ravno pravšnje za prijetno vožnjo. Znak sredi ravnice, ki je najavljal oster ovinek, nas je malo zmedel, zato smo počakali in poskusili posušiti prepotene brisače s sedežev. Ko smo ugotovili, da znak vseeno ni fatamorgana, si nismo dolgo razbijali glave, kdo bi ga tam postavil. Kdorkoli bi to bil, ima prefinjen smisel za humor.

 

Malo smo se prehitevali, malo zavijali levo in desno. Dejan je ugotovil, da ne potrebuje volana, samo opeko (cegu). Postalo je bolj vroče in rover  si je privoščil malo hlajenja., kar smo izkoristili za nabiranje suvenirjev.

 

In kot je bilo slutiti, smo prej ali slej naleteli na reko,, ki ni dovolj trdno posušena za varno prečkanje. Pa težko spet ni bilo. Naslednja ovira je bila tektonska prelomnica. Ker nismo vedeli, kako dolga je v katero stran, smo šli nazaj do zadnje vidne »ceste«. Sonce je zahajalo, čez kako uro so zašle na bregu neke suhe doline tudi sledi, po katerih smo se peljali. Nafte je bilo malo, zračne linije do Shahdada pa samo kakih 30 km. Zaradi razvejanega terena smo se utaborili, da bi se zjutraj lažje orientirali.

 

 

Četrtek, 16/9

 

Ponoči je začel pihati močan veter, ki je vsenaokoli dvigal prah, da se ni dalo ne gledati ne dihati. Odneslo nam je vse, kar je bilo lahko in ni bilo obteženo ali pritrjeno. Večino smo našli do 500 m stran, saj so se razne prevleke ustavile na sotrih robovih posušenega morja, skozi katerega smo se odločili, da se peljemo. Avtomobili so trpeli, potniki in oprema tudi. Objektiv na fotoaparatu je mlel kot mlinček za kavo, škatla za orodje pa je tako poskakovala, da se dalo vedno povedati, ali je v škatli poskočila sedemnajstka ali francoz.. Zadevo smo dobesedno prejahali.

 

V tem peščenem metežu nam je manjkala samo še blatna struga.. Na duškotovemu Nikonu je nehal delovati reduktor vibracij, zato so nekatere fotografije malo stresene. Verjetno tudi ni imel neke volje, siten je bil že od jutra. Takoj za eno strugo še druga, potem smo pa le prišli na lep teren med hribčke in tudi nekaj sledi je bilo zaznati. Garmin ja kazal pravo smer, in res smo čez čas prišli na cesto, ki smo jo iskali prejšnji dan. Prišli smo torej direktno v puščavske gradove, enega primarnih ciljev potovanja. Ker peščena nevihta ni pojenjala, smo se odpeljali do Shahdada, kjer smo poskusili nekaj natankati, pa črpalka ni imela dizla. Naj bi ga pripeljali jutri, mogoče. Odločili smo se, da gremo takoj v Bam in se naslednji dan vrnemo sem,  in če ne bo pihalo, gremo v puščavske gradove. Seveda smo ubrali malo  bolj zanimivo varianto po rečni strugi, po kateri je vodila uvožena makadamska pot.

 

Kljub lepi cesti so nas napetosti prejšnjih dveh dni načele in odločili smo se, da se že popoldne ustavimo ob namakalnem kanalu. Oprali smo cunje, sebe, in  z lahkoto uživali v brezdelju v senci dreves. Proti večeru so se oglasili kojoti ali njihovi bližnji žlahtniki, vendar le z hribčka nad nami, ker niso vedeli katera žival oddaja tako čudne zvoke, kot je bilo naše smrčanje in si niso upali v dolino. Pozno zvečer so nas obiskali trije mladci, ki so enega pripeljali na kopanje v mrzlo vodo. Mogoče so ga peljali h kaki punci, kdo bi vedel. Ubogi nagec se je tresel kot ščene, pa kar 2x je šel v vodo. So bili pa kar glasni in  enega je zelo zanimal Nissan. Razložil sem mu, da ima šiš cilinder in da je diesel. Vse to sem mu razložil z eno roko in to iz postelje, ker sem z drugo roko držal za malo večji pipec pod vzglavnikom – tako za vsak slučaj. Dogodek smo poimenovali »prihod talibanov«. Duškota so pod mrežo proti komarjem jedli komarji, drugi pa niso imeli težav.

 

 

Petek, 17/9

 

Po jutranji kavi so nas je obiskal pastir s svojo čredo koz, ki so najprej popile malo vode, potem pa povohale še vse artikle, s katerih smo prejšnji dan z veliko vneme čistili sloje  puščavskega peska, in smo  jih pustili na tleh, da se osušijo.Najbolj pa jih je zanimala Tomaževa kitara. Totalno zrelaksirani smo se odpeljali naprej in čez čas ugotovili, da rover ne diha dobro. Še dobro, da smo bili že na asfaltu. Ni vlekel in ni vlekel. Po tehtnem premisleku smo se odločili, da pokličemo dežurnega mehanika v rodno domovino, ja o Andreju govorim, naši telefonski podpori za take slučaje. Rešitev je bila enostavna: če ne vleče, ne dobi goriva. In čeprav je bil Dejan živčen, da se je samo ulegel med kamne, je menjava filtra za gorivo pomagača. Slaba nafta pač. Smo jo razredčili z rezervo iz druge črpalke in je bilo v redu. Nissko ni imel takih težav, saj je bil po gospodarju neizbirčen in je vse požrl.

 

Kot se spodobi za previdne ljudi, smo spet natankali, in ravno ko smo nabavljali zaloge za naprej, nas je obkrožila vojska in policija. Verjetno so nas iskali že od Kaspijskega jezera naprej. Glavnega smo poimenovali Chuck Norris zaradi rdečih las. Odpeljali so nas do postaje (vojašnice), kjer so nas popisali. Ni jim bilo jasno, da nas je samo pet, ko pa v njihovih papirjih piše, da potujemo v šestih, ampak ker niso dobro znali angleško se v ta problem niso hoteli spustiti bolj globoko. Potem nas je Chuck s svojim policijskim vozilom spremljal naprej  kakih 20 km. Verjetno se je utrudil, sicer bi bil z nami do Bama. Rekel je samo: če greste v Bam, pojdite v Bam, ne drugam. In je bil srečen. Mi tudi.

 

Bam je za nas predstavljal najbolj vzhodno in najbolj južno točko tega potovanja. Mesto, ki ga je razrušil potres L.2001, je poleg velikega človeškega davka – umrlo je 64000 ljudi, ki ga je terjal, uničil tudi največjo turistično atrakcijo, znamenito citadelo – trdnjavo iz Sasinitskega obdobja.. Tako Unesco kot Iran sta se odločila, da jo obnovita v slogu, kot je bila zgrajena, zato obnova potekla izredno počasi. Niti vstopnine nam niso zaračunali, so pa, zanimivo, vprašali, če nas je samo pet. Očitno so imeli podatke o šestih potnikih  in so pogrešili Tomaža, ki je v tem času Iran  doživljal po svoje. Pa saj vstopnine ne bi niti smeli računati glede na dejstvo, da znotraj citedele niti ni bilo dovoljeno kamorkoli zaviti. Tudi pogled z vsemi gradbenimi odri okoli ni bil  najbolj atraktiven. Naredili smo nekaj I was here fotk, potem pa po zaspanem mestu iskali oštarijo. Našli smo jo, le postregli nas niso, zato smo šli naprej.

 

Dateljni iz Bama veljajo za ene najboljših, zato smo na izhodu iz mesta temeljito preverili ponudbo pri  obcestnih prodajalcih. Skoraj vsak je kupil kako kilo.

 

Usmerili smo se po drugi poti nazaj proti Kalutom, in ob občudovanju osupljive pokrajine doživljali švohost naših vozil v strme klance, kjer brez 1 brzine ni šlo. Vzpenjali smo se tudi na 2100 mnv oz. celo na 2400 mnv in zopet dol. Tudi zavore so trpele.Spet smo uživali v senci dreves glavne avenije v Shahdadu, ko smo kupovali kruh in zaloge za nadaljevanje poti.

 

Prenočili smo v hotelu z milijon zvezdicami in polno luno na obrobju Kalutov, puščavskih gradov. O vetru, ki je včeraj dvigal pesek, ni bilo ne duha ne sluha. Pred nami je bil fantastičen dan.

 

 

Sobota,. 18/9

 

Ob zajtrku smo ugotovili, da je nosilec rezervne gume na Nissanu tik pred tem, da odpade. Trenutek zatem je odpadel.. Kolo smo dali na streho Nissana, nosilec v Roverja.

 

Kaluti, ime je v bistvu zloženo iz imen obeh puščav Kavir in Lut, so 180 km dolgp in 80 km široko področje.- Značilno zanj so .zaporedni grebeni puščavskih osamelcev, ki si sledijo v liniji severozahod- jugovzhod. Znanstveniki si niso enotni, kako so nastali. Kaluti spadajo ned najbolj vroče kraje na zemlji, saj so Nasini sateliti poleti namerili preko 60 stiopinj. Sredina septembra je bila znosna. Prehodi me grebeni so v glavnem peščeni. Kamnov praktično ni, ge bolj za  strjen pesek ali blato, ki ga je narava skozi stoletja oblikovala v najbolj nenavadne skulpture. Nekateri bi tam ostali kar ves teden.

 

Med pogostimi postanki je Aladin, tako smo poimenovali Miho, ki so je kupil tiste široke hlače, uganjal gimnastične norčije,.ostali pa smo se slikali na 1000 in en način.   Vsekakor smo dokazali, da smo kljub uradni polnoletnosti še vedno veliki otroci, le dovolj velik peskovnik nam je treba dati Skratka , uživancija na kvadrat.

 

Na izhodu iz kalutov smo še nabrali najcenejši suvenir - pesek. Eni ga pač pobiramo, in ker ne piše, od kje je, to napišemo mi.

 

Ob vodnem kanalu smo se malo odpočili, potem pa naravnost v Kerman, glavno meto istoimenske province.Kerman je bil tudi trgovski center med gorskimi in puščavskimi plemeni. Najprej smo poiskali net cafe, da smo se javili na forum in preverili pošto. Potem smo si ogledali muzej o iraško-iranski vojni. V kompleks spada tudi improviziran prikaz bojišča, in ker so ravno imeli neko predstavo ali vajo, smo uspeli fotografirati tudi vojsko in ljudi-žabe. Nekdo nam je razkazal pomen napisov na številnih ploščicah z imeni padlih v vojni. Potem smo se nekaj časa sprehajali po Kermanu, ker nismo točno vedeli, kje smo parkirali. Ko smo našli avtomobile, smo bili pa že krepko lačni in smo šli na kebab.

 

 

 

 

 

Nedelja, 19/9

 

Na poti proti Yazdu smo spet nekaj tankali. Zoroastrovstvo je verstvo starodavne Perzije, ki pa je bilo izpodrinjeno z arabsko invazijo v 5. stoletju. Arabci so prinesli islam in novo pisavo, zato perzijci, čeprav ne govorijo arabsko, ampak imajo svoj jezik, uporabljajo arabske črke z nekaterimi manjšimi razlikami.  Center zoroastrovstva je Mumbaj v Indiji, Yazd z okolico pa je središče zoroastrovstva v sedanjem Iranu. Zoroastrovci mrtvih niso pokopavali ali kremirali, ampak so jih odnašali v stolpe tišine, kjer so jih postavili v sedeči položaj in prepustili pticam, da so jih oglodale. Samo svečenik je lahko spremljal, katero oko so jim najprej izkljuvale. Če so desnega, je šel bojda v paradiž, v nasprotnem primeru pa je njegova duša še malo tavala drugje. Zdaj jih pokopavajo v z betonom obzidane grobove.

 

Svečeniki v zoroastrovskih svetiščih so pazili na večni ogenj, vendar smo po ogledu stolpov tišine naleteli na zaprta vrata svetišča, ki je globlje  v mestu. V templju naj bi gorel ogenj neprekinjeno že od leta 470.

 

Staro mestno jedro je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine, in da bi užili Yazd od blizu, smo se odločili, da bomo prespali v lepem Silk Road Hotelu, katerega posebnost je, da je v prenovljenem karavansaraju z lepim atrijem. V prijetnem ambientu smo nekaj pojedli in ko smo se vrnili do avtomobilov, da bi vzeli stvari ven, nas je na šipi čakalo vabilo na pijačo, ki ga je pustila slovenska odprava iz hotela čez cesto. »A ste vi s tistimi džipi?« je bilo prvo vprašanje, ko so tudi oni prišli v hotel. Ali je svet postal tako majhen, ali pa smo mi povsod.

 

Yazd je tudi  puščavsko mesto. Staro mestno jedro sestavljajo iz blata in slame zidane in povezane stavbe. Ozke uličice so pogosto pokrite, da ščitijo pred neznosno poletno vročino. Večerni sprehod po starem mestu, kjer ni avtomobilov, smo začinili z večerjo na glavnem trgu in sladoledom.

 

 

Ponedeljek, 20/9

 

Po obilnem zajtrku v Silk Road Hotelu smo dan namenili raziskovanju okoliških znamenitosti. Najprej smo se namenili k Kharanaq, kjer je poleg novega dela vasi tudi stari zalo dobro ohranjen, čeprav je nevarno hoditi po večnadstropnih stavbah, saj niso vzdrževane in vsako leto popustijo tla pod nogami kakemu turistu. Še najbolj izstopa obnovljeni minaret iz opek. Čez strugo potoka pod vasjo pelje akvadukt, kot iz rimskih časov, na drugi strani pa je mošeja, ki jo očitno prenavljajo.

 

Naslednji cilj je Chak Chak, zoroastrovsko svetišče, kjer so vsakoletna romanja. Najbolj zanimiva je pokrajina na poti do tja, sami objekti  za romarje in svetišče v strmih skalah pa so precej neatraktivni. Od tam smo se po bolj prašni cesti premaknili še v Meybod,, ki se ponaša z mnogimi lepo obnovljenimi objekti. Karavansaraj ima celo nobel restavracijo, neke vrste muzej tkanja ali predelave tekstilij, poleg je še nekaj drugih iz svetlih opek obnovljenih hiš nekdanjih bogatih trgovcev. Seveda nismo mogli mimo velikega ledenega stolpa ali še bolje jame, ki pa je bila žal zaprta. Najlepši objekt od vseh pa je golobji stolp, kjer so nekdanji prebivalci kot gnojilo zbirali kakce pernatih živali, če je bila pa zima huda, so menda tudi kakega uporabili za golobji kebab.

 

Zvečer smo se pripeljali do kampa v ca. 300 km oddaljenem Esfahanu. Mesto je ogromno, in kamp je bil praktično v mestu. V bistvu sploh ni bilo poceni za ležanje na tleh, je pa bila vsaj voda in bolj švoh WC. V okolici Esfahana je namreč veliko vojaških in kdo ve še kakšnih objektov, zato je bila to kar dobra opcija. Se vedno je bolje, da nas zbudi Barcaffe kot kak Rambo na koncu z živci. Dogovorili smo se, da naslednji dan vzamemo taksi, do centra je namreč vsaj 10 km. Svetlobno onesnaženost  so malo omilili borovci, ko smo legli k zasluženemu počitku.

 

 

Torek, 21/9

 

Esfahan, ki mu pravijo tudi »Pol sveta«, je opevan predvsem zaradi Imamovega trga, kjer je bazar in mojstrovina islamske arhitekture, mošeja šaha Abbasa (moram preveriti,, če ni en drug), in čudovitih, več stoletij starih mostov čez reko Zajande, ki so zvečer lepo osvetljeni, na obrežjih pa so urejeni parki in sprehajalne poti.

 

Zjutraj smo malo pošnjofali po bazarju, potem pa pred mošejo, še preden so jo odprli, in lej ga zlomka, koga tam srečamo. Tomaža, ki nam je malo opisal Shiraz in Teheran, ker ga mi nismo videli. Mošeja sicer ni več v uporabi, je pa akustičnost vrhunska. Šah, kije bil že prileten, se je bal, da dokončanja mošeje ne bo dočakal, zato je bil arhitekt, ki je hotel svojo umetnino narediti brez nepotrebnega hitenja, stalno v nevarnosti, da ga bo dal kralj nataknili na kol, ali pa z njim narediti še kaj hujšega.

 

Bazar sicer ni več tisto, kar so perzijski bazarji nekoč bili, saj je ogromno kitajskega cenenega blaga. Je pa Esfahan znan prav po bazarskih obrtnikih, še posebej oblikovalcih bakrene posode in slikarjih miniaturistih, ki rišejo z zelo ozkimi čopiči, včasih samo z eno nitko. Če je kje čas in prostor za kupovanje kvalitetnih suvenirjev, je to tukaj. Pri prodajalcih preprog se je videlo, da je tudi pri njih recesija. Leteče niso imeli, za katero se je zanimal Miha. Na poti proti reki smo si ogledali še palačo Štiridesetih sončnih zahodov. Spotoma se nam je pridružil mladenič, ki je lepo govoril angleško, in Marijan ga je temeljito izprašal o seksualnih rešitvah mladih irancev.

 

Bregovi reke Zajande so polni sprehajalcev, ljudje se tam dobivajo in družijo. Nekateri si privoščijo vožnjo z labodi po vodi, drugi posedajo na obrežju. Iranci si zelo radi v krogu družine privoščijo piknik na travi. To pa zgleda takole: pogrnejo nekaj cenenih preprog ali zvitkov iz raznih materialov, na sredino znosijo vse od hrane, sadja, pijače, brezalkoholne seveda, pa do dateljnov in ponekod celo vodnih pip. Termovka s čajem je nepogrešljiva sestavina, če je pa gorilec pri roki, ga lahko sproti kuhajo. Potem se sezujejo in uživajo, ponavadi vsaj 3 generacije skupaj, otrok jim pa itak ne manjka. Če se turist dovolj počasi sprehaja, ne bo dolgo čakal na povabilo na čaj. Ponavadi pristopi nekdo, ki zna vsaj malo angleško in bi rad znal še več. Park na obeh straneh je dovolj širok, da se hrup vozil izgubi, vleče se pa praktično skozi celo mesto.

 

Ob večeru zažarijo mostovi v vsaj svoji lepoti. Most 33 obokov, Chubi in Hadžu, so najlepši in najbližji. Ekipa se je razdelila, tisti z bolj duhovno noto, ali pa le preutrujeni od celodnevnega pohajkovanja, so se sprehajali po obrežjih in čakali na sončni zahod, drugi so se odločili za bolj zemeljske stvari, šoping na bazarju.  Čaj in vodna pipa v čajnici, okrašeni z raznimi srednjeveškimi artefakti, sta skoraj zaključila večer. Skoraj, ker je Tomaža na polnočni čaj povabila mladenka na Imamovem trgu, ker bi se rada pogovarjala angleško. Žal je bilo prepozno za posedanje v noč, zato je moral njeno povabilo zavrniti in se je vljudno opravičil vsej njeni družbi. Bilo je krepko čez polnoč, ampak nekateri iranci so na travi na trgu še kar vztrajali. Nam so se veke spuščale, zato smo odpujsali v kamp. S taksijem, seveda. Preostali del ekipe v sestavi Marjan, Miha in jaz pa smo ob njihovem prihodu že davno spali.

 

 

Sreda, 22/9

 

Današnji dan smo predvidevali priti do Kurdistana, province na zahodu Irana ob iraški meji. Državna politika drži provinco relativno revno, so pa menda Kurdi v Iranu še gostoljubnejši od drugih Irancev. Gremo preverit.

 

V bistvu je bil naš cilj dolina Howraman, soteska s cesto, ki je vsaj na začetku bolj podobna tisti v Karakorumu kot pa neki normalni cesti. V tej soteski so se prav zaradi nedostopnosti ohranila edina stalna kurdska naselja, povsod drugje so morali Kurdi, ki so se vedno znašli na križiščih raznih imperijev, preiti v nomadstvo ali celo razbojništvo.

 

Nekje po poti smo si privoščili pregrešno drago kosilo, pa še zdaj  ne vemo, a nas je gospodar olupil ali smo res toliko naročili. Tovornjakar, ki je prišel vmes povprašati za malico, namreč ni ostal.

 

Na vožnji po kurski planoti so se menjavale barve polj, po katerih so se premikale črede drobnice.

 

V prijetnem borovem gozdičku smo si poiskali zavetje in si privoščili zajetno večerjo. Od tam smo pogledovali na polja, kjer so kmetje zažigali strnišča, da jim ne bi ogenj ušel izpod nadzora. Spanje pri povečanem ozonu v zraku.

 

 

Četrtek, 23/9

 

Vsem je zmanjkovalo denarja, zato smo se namenili v Kermanshah. Menjalnice so vse v centru. Peljali smo se s taksijem, nazaj pa peš. Kot se za lastnika vozil spodobi, sta ostala pri vozilih in si med tem ogledala vse delavnice in rokodelstva ob poti in v pantomimi ter angleščini malo razlagala od kod smo. Ko smo jim povedali, da smo iz ex Yugoslavije so takoj vedeli, da smo rusi.

 

Popoldne smo prispeli v prva kurdska mesta. Nissan je zastonj tankal, ker sem se povohal z lokalci điparji in sem enemu za spomin poklonil kapo našega društva 4x4 Kanal ob Soči. Mož je jokal od sreče. Sami domačini namreč vozijo vozila izpred revolucije in v njihovo obnovo vložijo precej truda in ljubezni. Srečni so, ko srečajo podfobne njim.  Roverja so hoteli kar oprati. Nato smo našli odcep do soteske. Od začetka je res delovalo obetajoče, a smo kmalu ugotovili, da se po tej cesti kljub nekaj zahtevnim vzponom nekateri podajajo kar z avti. Malo porinejo, pa gre.  No, Nissan jih je pošteno zaprašil in so morali malo počakati. To je bilo nehote, Nissan ima namreč auspuh končan pod vozilom in tako piha v tla.

 

Soteska je res strma, v dolini je prostor samo za reko, cesta je vklesana v pobočja. Nad zeleno reko so na nekaterih mestih terasasta polja. Na mostu smo srečali nekega švicarja, ki je z motorjem raziskoval deželo. V skalo vklesana cesta brez zaščitne ograje, le kaj bi z njo, se je nadaljevala še nekaj časa, potem je zavila višje in postala širša. Spomladi mora biti to kurdsko višavje precej zeleno.

 

Peljali smo skozi nekaj vasic, kjer so nas prebivalci, ki so zgleda ob tem času bili vsi zunaj, pozdravljali, ali pa samo nemo gledali, kakšni manijaki so zašli v njihovo vas. Pod večer smo kampirali pod mostom ob reki, in ves večer so nas hodili opazovati mladci z motorji. Eni samo z mostu, eni so kar prisedli. V pantomimi smo rušili rekorde. Manjkale so punce.

 

Del roverjeve ekipe je šel po pijačo in nekaj hrane v vasico za hribom. Ko so se vrnili, so povedali, da jim je hotel vse plačati neki domačin.

 

Na ogenj smo dali še kup gorljivih smeti in malo počistili plac. Zaradi neposredne bližine reke smo šli pred spanjem preventivno na pišanje.

 

 

Petek, 24/9

 

Čudovita soteska je v jutranjem soncu z meglicami v ozadju izgledala še bolj skrivnostna. Počasi smo se vzpenjali in spuščali proti koncu soteske, kjer je istoimensko mesto Howraman. Od tu najprej je cesta asfaltirana, čakala pa nas je le še počasna pot domov. Ves dan smo se pomikali po kurdski planoti, zlata polja so se menjavala z naselji in sveže preoranimi polji. Proti večeru smo se odločili,, da kampiramo še za dneva ob jezeru, ki smo ga ravnokar zagledali. Na Garminu ga namreč ni bilo videti.

 

Kampirali smo res ob dnevu, a po nekajurnem boju z blatom na obali in ob izdatni pomoči dveh traktorjev, ki so jih prispevali domačini, smo končno uspeli postaviti tabor na suhem. Glede na to, da na celotni poti ni bilo lopatanja kot se zagre, sem se odločil,da se utaborimo na otočku v jezeru – skoraj bi mi uspelo. Še sedaj imam občutek,  da bi se sami prej izkopali iz blata in to z manj pompa. Seveda smo bili spet atrakcija. Nekateri so s pripeljali z motorji, da so opazovali reševanje, tisti, ki so ravno odhajali, so čakali na razplet, na trenutke je bilo tam toliko kričačev in vozil, da je bilo nevarno, da se bo cel mali otoček pogreznil. Slike so dovolj zgovorne. Večino jih je naredil Duško, samo da mu ni bilo treba lopatati. Naj mu bo.

 

Verjetno je bila za vse kriva polna luna, zato smo jo ignorirali.

 

 

Sobota, 25/9

 

Napi umazani avtomobili res niso bili nič lepega na pogled, misel na sveže pečen kruh po jutranji kavi pa tekne kot kruh sam. Improvizacija je uspela in kruh je bil na mizi. Seveda gre tu zahvala Duškotu in meni, ki sva se potrudila in spekla kruh v nočni izmeni tako kot se za peke spodobi.  Po prečkanju iransko- turške meje, kjer so voznika bojda spraševali tudi po kartici za tankanje goriva, je bilo spet treba tranzitirati dolgo Turčijo. Tokrat smo jo ubrali po jućni strani, proti Adani, tik ob iraški in sirski meji. Garmin je celo kazal, da smo čez mejo, in to brez vize. Večerna vožnja skozi naselja, kjer se je zdelo, da domačini prvič vidijo terence, in ob stalnih kontrolnih točkah, ter močni prisotnosti vojske in oklepnikov, je bila v bistvu kar zanimiva. Vsakič, ko so nam pobrali potne liste, smo čakali približno četrt ure, da smo se lahko malo razgibali. Dejana je mladi vojak preimenoval kar v Harryja Potterja. Ni mu bilo všeč, raje se namreč vozi z roverjem kot z metlo.

 

Pozno zvečer smo prišli mimo nekega precej velikega mesta, pa še skozi center smo se peljali. Pod njim smo se na neki vzpetinici vkopali, temni oblaki pa so najavljali prihod jeseni v te kraje. Celo noč je grozilo, da nas bo zalivalo. Na srečo je Miha napisal svarilo na karton, preden je šel spat, da nas od zgoraj niso škropili.

 

 

Nedelja, 26/9

 

Dolgi, res dolgi kilometri turških cest so nas čakali. Še prej pa temeljit pregled na neki kontrolni točki. Še psa so nam spustili v avte, vse je prevohal, zavohal ni nič, saj tudi mi že dolgo nismo nič vohali. Naslednje 3 km se nismo smeli ustaviti, ker naj bi bila »dangerous area«, v resnici so some kasarne in bloki z družinskimi stanovanji. Nekje pri Adani smo s hitre cesta zavili na plačljivo avtocesto. Prazna, nova tropasovnica z lepim, ravnim asfaltom je hitro požirala kilometre, pa vseeno ne dovolj hitro za tako kratek dan.

 

Prenočili smo nekje sredi turških polj, ob polni luni, daleč od prometa.

 

 

Ponedeljek, 27/9

 

Od te nedelje je bilo še najlepše jutro. Barcaffe, zajtrk, potem pa so prišli kmetje in nas niso prav nič podili stran. Eden od njih nam je prinesel največjo lubenico na svetu.

 

Ob poti smo videli nekaj tovarn sladkorja, pred njimi pa dolge vrste tovornjakov, naložene s sladkorno peso.

 

Njihovi delavci na cesti imajo malo zaostanka za našimi, saj imajo dva kupa za pospravit.

 

Zanimivo je, da v sodobni Turčiji mlada dekleta marsikje ne nosijo več naglavnih rut. Kljub temu se je večina strinjala, da so iranke lepše, tute gor ali dol.

 

Temni oblaki spet niso obljubljali nič dobrega. Uspelo nam je priti do Egejske obale, kjer smo se utaborili na ozkem pasu med cesto in plažo, katerega sem preklel in zaspal v peti brzini tako, da nisem slišal težkih prevozov nad glavo. Tisto jutro prvič in zadnjič na turi nisem skuhal kave. Skuhal jo je Miha in dobil sem room servis nakar sem se potolažil nad izbiro spalnega prostora in vstal zopet dobre volje. Nekateri člani so pred spanjem pospravili zaloge Efesa in Uzota.

 

 

Torek, 28/9

 

Zjutraj smo ugotovili, da smo ravno nasproti grškega otoka Lezbosa. Družbo na plaži nam je delal simpatičen psiček, ki je Dejanu služil tudi kot fotomodel. V bližini smo našli tudi tuš, tako da smo v enem dopoldnevu združili vse športne aktivnosti: pranje cunj, kopanje, tuširanje, meditiranje, pobiranje smeti, postavljanje steklenic piva v vrsto, fotografiranje, vzdrževalna dela na osnovnih sredstvih. Višek vsega pa je bilo razkosanje tiste velike lubenice. Bila je sočna, sladka in je res teknila.

 

No ja, ko smo se počasi spravili naprej proti Čanakkalam, kjer nas je čakal trajekt, smo bili z mislimi na naslednji plaži, tokrat grški. Trajekt vozi slabe pol ure, in po izkrcanju v Evropi smo si takoj privoščili turško pojedino, da nam na meji ne bo krulilo po želodcu. Pozno popoldne smo vstopili v Eu pri Yunanistanu. Dejan je že na grški strani našel novo ročno zavoro, stara v roverju je namreč odpovedala. Mislim, da je nikoli ne bo vrgel v peč, ker se je nanjo sentimentalno navezal.

 

Zvečer smo našli lepo plažo, že zdavnaj zapuščeno, kar je tudi prav, ni bilo treba plačati za najem ležalnikov. Verjetno so jih Grki pustili kar na obali, kos o dobili naš denar in šli proslavljat v oštarijo. Na zidu pred peščeno plažo smo si skuhali večerjo, potem pa se razkropili naokoli v iskanju prostora za smrčanje.

 

Enkrat ponoči je začelo deževati, debele kaplje so neusmiljeno tolkle po spalnih vrečah, vsaj tistih, ki smo spali ob morju na zastonj ležalnikih. Postalo je neprijetno mrzlo in osebje odprave se je  v iskanju zavetja še bolj razkropilo. Vsaj je iskal kak nadstrešek, kjer ne piha. Eden je pristal kar v kapelici, kjer je sicer bilo topleje, je pa zato močan vonj po svečah precej kvaril pozitivni vtis spanja v božjem  hramu.

 

 

Sreda, 29/9

 

Kljub nočnemu dežju, vsesplošni mokroti in nekoliko oblačnemu vremenu je bil zrak še vedno prijetno topel, morje pa ravno prav osvežilno za jutranje kopanje. Ker smo imeli še en cel dan rezerve, smo se odločili, da lenarjenje po napornem potovanju popeljemo v višje sfere. Uspelo nam je, samo definicije si nismo zapisali, ker se nam ni dalo.

 

Medtem ko smo se mi pred, med in po zajtrku namakali v vodi, so nekateri Grki tudi delali. Vsaj par v čolnu, ki je verjetno krpal mreže. Zdaj si več ne morejo privoščiti, da se jim kaka riba izmuzne.

 

Plaža je bila res umirjena in prijetna, seveda z obveznim dodatkom – psom. Na bližnjih čereh je kormoran verjetno prebavljal kako ribo, malo raziskovanja lokalne arhitekture pa je razkrivalo tipično grške belo-modre tone. Vse skupaj je postajalo že malo nadrealistično. Starejša gospa se je lenobno sprehajala po plaži, delavci so prišli požagat eno drevo, pop je prišel zaklenit kapelico, saj je videl, da niti odprta vrata ne zagotavljajo več prispevkov iz Evrope. Tisti  nesrečniki, ki smo sklenili zavezo z Efes Pilsenom, smo pogosto in v nekakšni neobičajni naglici obiskovali 100m oddaljeno stranišče. Odločili smo se, da v kurativne namene pijemo samo še Metaxo, Ouzo, konjak in moje antibiotike. Grško pivo pride v poštev samo v pomanjkanju predhodno naštetega.

 

Aja, ta dan smo se tudi odpeljali naprej, v Solunu nekaj pojedli, potem pa kar do Igoumenitse, novemu lenoritisu naproti. Roverjeva ekipa je ob dežju ugotovila, da avto pušča ravno nad pedali, tako da je Tomaž imel še nepredvideno kopanje po poti. Angleško mučenje je stoično prenašal do konca dežja. Zvečer se je roverju ravno nekje v tunelu snela cev od turbine, vendar je Dejan hitro in strokovno saniral težavo, da je komaj nastal posnetek o tem dogodku.

 

Par km severno od centra Igoumenitse smo našli širok pas plaže v senci dreves, kjer smo se namenili preživeti naslednji dan. Bližina oštarije je obetala tudi gurmanske užitke. Edini neznan element je bilo krdelo psov v bližini, ki so lajali z močnim basom. Na vsaki plaži več psov, kaj bi šele bilo, če bi šli preko Albanije in Dalmacije.

 

Postavili smo tabor, se reče stole in konjak za rehabilitacijo, in v samoti plaže debatirali, kaj bomo počeli naslednji dan. Malo smo še preverili smse, in ko smo šli spat, je želodec že raznesel po žilah prijetno toplino 40 odstotnih uspavalnih tablet. Tudi občasni nočni lajež nas ni motil.

 

 

četrtek, 30/9

 

Zjutraj smo se za zajtrk ukvarjali še z zadnjimi obračuni stroškov potovanja med udeleženci. Kopanje v morju je bilo na dnevnem redu takoj zjutraj, za apetit. Oštarijo naj bi odprli ob devetih. Postajalo je vroče in Miha si je poiskal polovično senco, Dejan pa je vklopil mp3 player in se ni dal motiti.

 

Ugotovili smo, da je krdelo psov veliko točno 5 komadov, od tega je en beli, ki ga je dejan poimenoval Snežinko, tri rjavo-črne samičke neke velike pasme in en sivi član nedefinirane pasme, verjetno bašbal ali kaj sorodnega. Bašbal je relativno nova vrsta, baštardo balkanicus.

 

Seveda smo v strahu, da Grki štrajkajo tudi v gostinstvu, kmalu šli pogledat, če je gazda bližnje oštarije prejel naš denar, ki smo ga nakazali pred potovanjem. Očitno ge je, ker je bil vesel in nas je sprejel s turističnim sloganom tega poletja: »Wolcome to Greece, your money is already here«.Najprej smo se zafixali z grškim pivom, potemje prišla na vrsto hrana z grško solato. Okusno, obilno, brez pripomb, prijazno postreženo. Tudi mi bi že potrebovali kak kradit za toliko fixa. Na vratih stranišča smo ugotovili, zakaj je Grčija tam, kjer je. Živi, smej se, sproščaj se!

 

Po obilnem obedu se je Dejan odločil, da bo nevzgojeno pasjo drhal naučil kozjih molitvic. Mladi cucki so namreč zgrabili vse, kar ni bilo pritrjeno. Ekipa, ki je šla zvečer v mesto na giros in punce, je morala po vrnitvi najprej poiskati svoje spalne vreče daleč naokoli, saj sta čuvaja tabora – tukaj je mišljeno na Dejana in mene - v njihovi odsotnosti v glavnem popivala v bližnji oštariji, džukele pa so vse raztrosile.

 

 

petek, 1/10

 

Vkrcanje na trajekt, vsi postopki tako ob vkrcanju kot tekom dneva so bili podobni tistim ob odhodu iz Trsta. Razliki sta samo dve: nikomur več se ni dalo fotografirati in znamke prehrambenih artiklov so bile grškega porekla. Poiskali smo svoj prostor pod oblaki in ob sodelovanju priročnega Duty Free Shopa počakali na nov dan.

 

 

sobota, 2/10

 

Nov dan pa ni hotel priti, ker je ponoči začelo nalivati in tisti, ki so to zaznali, so zbudili tiste, ki tega niso zaznali. Družno smo se premaknili v zavetje palubnega bifeja, a tudi tja je prineslo vodo. Miha je skoraj že plaval v njej, ker se je ulegel na tla bifeja, kamor je čez čas pritekla povodenj. Ko smo zjutraj prihajali k sebi, so nekateri gostje že sedeli za mizicami in pili kavico. Če bi mi bolj smrčali, bi jo tudi dobili. Ko se je zdanilo, smo že bili pred Benetkami. Na hlape smo se pripeljali na Vrtojbo, in odpujsali smo domov.

 

 

 

 

 


Avtor: Zoran Keber, Duško Dokošič

na vrh
 



Naključna država

zastava države Irska

Irska

Najvišji vrh:
Carrauntoohil, 1041 m


Naključen uporabnik

slika uporabnika

Ime: :: skrito ::

 
Copyright (C) Travel.Over.Net
Valid XHTML 1.0 Transitional
programiranje: TTL