Dragocena je vsaka ščuka

Letos se je voda v Cerkniškem jezeru zadrževala še vse poletje. Skoraj mesec dni so cerkniški ribiči bedeli nad usihajočo vodo, ki je počasi izginjala v preluknjanih tleh. Ko je je bilo še dovolj, so v ribiških gumijastih škornjih zabredli vanjo s saki in mrežami, polovili ribji živelj in ga preselili na drug kraj v »živo« vodo.

Zadnji dan akcije, v petek, smo z njimi v jezerskem Zadnjem kraju ribe reševali in preseljevali tudi mi.

Cerkniški ribiški predsednik Miha Urh me pripelje na »punkt«, kjer okrog tlečega ognja po stolih in čokih posedajo možaki v sivozelenem. A gremo? »Hja, gospa, bo treba počakati, da voda presahne, pol pa gremo! Se je ne da prisiliti. Bo kar treba počakati!« Njim se nič ne mudi. Zvem, da so tu na straži že od četrtka zjutraj, torej vso noč. Pričakovali so, da bodo z ribami v Kotlih opravili šele danes dopoldne, a jih je presenetila voda, ki je začela takoj nenadoma izginjati, da je bilo treba vanjo in v blato kar ponoči. V petek je bila na vrsti le še »ta mala in ta velika« Češljenca, potem smo nadaljevali reševanje v državnem lovišču......