Shalini Randeira, antropologinja

Indija izgubi vsako leto sto milijonov žensk

Predsednica Evropske zveze socialne antropologije (EASA), redna profesorica Inštituta socialne in kulturne antropologije na Univerzi v Zürichu. V svojem raziskovalnem delu se poleg političnih sprememb ukvarja s civilno družbo in družbenimi premiki. Poudarja, da Indija ni Indija Koromandija, temveč trenutno predvsem resen tekmec drugim vodilnim državam sveta.

Ste prva ženska dobitnica prestižne štipendije sklada Rhodes.

Sklad za štipendije je leta 1902 ustanovil sir Cecil Rhodes, britanski kolonialist, ki je obogatel z rudniki diamantov v Zimbabveju. Veliko bogastvo je zapustil za šolanje izrecno moških iz kolonij Velike Britanije, ki so morali biti odličnega značaja, z intelektualnimi in vodstvenimi sposobnostmi ter nadarjeni za šport. Med prejemniki so bili Bill Clinton, Willam Fulbright, Edvin Hubble in lord Howard Florey. Denar je namenjen šolanju na Oxfordu. Sir Rhodes ga je namenil moškim, vendar je to z leti postalo močno kontroverzno. Leta 1975 je britanski parlament sprejel akt o prepovedi diskriminacije na podlagi spola in temu se je moral podrediti tudi sklad. Tako sem leta 1976 postala prva štipendistka. Edini pogoj je bil, da nisem bila poročena. Kako je zdaj, ne vem.

S čim ste dosegli visoka merila komisije?

Napisala sem magisterij, kritiko knjige znanega francoskega sociologa Louisa Dumonta Homo Hierarchicus. Zanimivo je njegovo videnje indijskega kastnega sistema. Njegova knjiga je z znanstvenega vidika zelo drzna. Menil je, da sta si indijska tradicionalna in evropska moderna družba ekstremno različni. Evropska naj bi temeljila na enakopravnosti in pravičnosti, medtem ko indijska na hierarhiji, zato navaja, da je evropska družba nehierarhična in sodobna, indijska pa izrazito predmoderna. Ključna razlika naj bi bil evropski individualizem, v nasprotju s posameznikom ali posameznico kot delom celote v Indiji. Zato naj bi se v Evropi tako močno razvila fašizem in rasizem. Evropska družba je zavrgla hierarhijo, ta je nato izbruhnila v podtokovih fašizma, ki uveljavljajo posameznika ali posameznico kot del celote, in rasizma, ki uveljavlja načelo hierarhije oziroma večvrednosti.

Kakšen je trenutni položaj ženske v Indiji, razpet med tradicijo in sodobnostjo?

Dejavnik spola je bistveno povezan z družbenim slojem, ki mu ženska pripada. Lahko rečem, da za višji srednji razred spol ne pomeni takšnih težav, kot jih v Evropi. Indija je imela že v 60. letih premierko in ob tem sploh ni bilo nobenih pomislekov glede spola, medtem ko jih je bilo precej ob izvolitvi Angele Merkel in seveda ob kampanji Hillary Clinton. V Indiji se ne zastavlja vprašanje, ali je ženska lahko premierka ali predsednica. Izjemno veliko je vrhovnih sodnic, v akademskih poklicih je kar 50 odstotkov žensk. V 70. letih sem študirala v New Delhiju, poučevala me je polovica profesoric in polovica profesorjev, ko sem prišla v Berlin, je bila njihova zastopanost triodstotna, menda se je zdaj dvignila na deset odstotkov. V Evropi ženski ni lahko imeti akademske in znanstvene kariere. Vzemimo še en primer; v Indiji je 90 odstotkov ginekologinj in v Nemčiji 90 odstotkov ginekologov. Na vseh znanstvenih področjih, tudi naravoslovnih, je v Indiji ženskam občutno laže prodreti kot v Evropi. Celo v industriji jih je v visokem menedžmentu občutno več kot v kateri koli zahodni družbi. Po tej statistiki lahko ugotovimo, da je ženskam srednjega razreda laže združevati kariero in družino. Podpirajo jih družinske vezi, pomoč dobijo predvsem pri varstvu otrok. Ne smemo pa pozabiti druge plati Indije, kjer vlada grozovita diskriminacija žensk v nižjih slojih: od nadlegovanja na delovnem mestu, nasilja v družini do splavljanja ženskih zarodkov. Tako se diskriminacija začne že pred rojstvom, v maternici. Če deklice ne splavijo, bo najpogosteje deležna manj in slabše hrane kot sin, če zboli, jo bodo peljali v javno bolnišnico, medtem ko sinu omogočijo zasebno zdravstveno oskrbo. Indija tako vsako leto izgubi sto milijonov žensk.

Se je zaradi manj žensk med prebivalstvom njihov položaj izboljšal?

Tu ne gre za ekonomski izračun ponudbe in povpraševanja, na žalost ne. Moški se lahko poročajo z ženskami iz mlajših starostnih skupin. V posameznih družbenih razredih vlada že tako pomanjkanje, da so se resno lotili predvsem vprašanja splavljanja ženskih zarodkov. Na Kitajskem imajo enako težavo, z razliko, da tam družinsko politiko ureja država in splav ni vprašanje. Če ženska drugič zanosi, je splav obvezen. V zadnjem času se je to sicer omililo. Tudi v Indiji je država poskušala z uvedbo restriktivne politike rojstev. Indira Ghandi je uvedla prisilno sterilizacijo moških med 18. in 40. letom v revnih barakarskih naseljih, mestih in na deželi. Prav zato je bila leta 1977 odstavljena. Trenutno obstaja možnost kontracepcije, možnost izbire za načrtovanje družine. Če se indijska družina, enako kot kitajska, odloča za enega otroka, želi imeti fantka. Možnost izbire ima svojo temno plat, to je pogosta odločitev za splav ženskega zarodka.