Edini še socialistični otok na svetu. Omamen vonj po cigarah, rumu in tropskemu sadju. Če temu dodam še prelepe plaže in zagorelo polt, pridemo tja, kjer se ti zmeša od užitka. Od užitka ob okušanju drugačnosti. In vse to je Kuba.
Karibski otok je bila namreč zadnja postaja popotovanja, na katerega sva se odpravili s prijateljico. Ste si že opomogli od razburljive poti po Belizeju in Gvatemali? Dobro, potem lahko nadaljujemo!
Državo toplo priporočam vsem, ki želite pobliže spoznati, kakšno je življenje pod strogo taktirko Fidela Castra. Po končanju socialističnega režima El comandanteja Kuba ne bo več ista. Kakšna pa bo, ne ve nihče.
To ni Evropa. To je Kuba.
A s tem se povprečni popotnik, željan razburljivih dogodivščin, pravzaprav ne obremenjuje. In tu dejansko doživiš vse. Kuba namreč postane zanimiva že pred prihodom, ko te nič hudega slutečega preseneti dejstvo, da na vstopno vizo ni priporočljivo napisati, da se boš nastanil v enem od stanovanj, ki jih oddajajo zaslužka potrebni Kubanci. Taka nastanitev se imenuje casa particular oziroma v prevodu zasebna hiša, ki jo prepoznaš po modrem znaku na vratih. In zakaj ne smeš navesti, da boš lenobne dni na otoku preživljal med samimi Kubanci? Ker boš za tako stanovanje odštel mnogo manj kot za sobo v enem od hotelov, ki so seveda vsi po vrsti v vladnih rokah.
In če se še tako razburjaš, da te nimajo pravice strpati v hotel, ko pa ti hočeš v caso particular, ti to ne bo dosti pomagalo. To ni Evropa. To je Kuba. Socializem na kvadrat.