Potovanje z vlakom ima svoje čare. In slabosti: zamude, (pre)težko prtljago, čudaške sopotnike v kupejih … A na Japonskem je (vse) drugače.

Japonska je znana po enem izmed najbolj sodobnih in razvitih prevoznih sistemov na svetu, njihove vlake odlikujeta izjemna točnost in učinkovitost. Glavni otok Honšu pokriva mreža hitrih vlakov, ki povezujejo Tokio z večino pomembnejših središč na otoku in Fukuoko na otoku Kjušu. Japonski hitri vlaki (v angleščini bullet trains) se imenujejo šinkansen, z njimi pa upravljajo Japonske železnice (do tujcev prijazno kar JR – Japan Railways).

Sistem Tokaido Šinkansen – mrežo, ki povezuje Tokio, Nagojo, Kjoto in Osako, so vedno napredni Japonci uvedli že "davnega" leta 1964 – to je bila prva linija šinkansenov in prva linija hitrih vlakov na svetu sploh. Že takrat so šinkanseni vozili s hitrostjo okrog 200 km/h, danes pa te naprave (ki bi jim ob misli na rjave vagone, ki se še vedno prevažajo po slovenskih železniških progah in bi jih Japonci najverjetneje strpali v muzeje – tam pač ni prostora ali časa za romantiko v slogu filma Ekspres ekspres –, težko sploh rekli vlaki) včasih presegajo hitrosti 300 km/h. Leta 1975 so mrežo Tokaido razširili še z linijo Sanjo iz Hakate do Fukuoke.

Na mreži Tokaido/Sanjo Šinkansen vozijo vlaki treh kategorij: nozomiji se ustavljajo na večini pomembnejših postaj in razdaljo od Tokia do Osake (550 km) premagajo v pičlih dveh urah in pol. (Si predstavljate, da bi se na vlak usedli v Ljubljani in se po dveh urah prijetne vožnje znašli v Muenchnu ali Milanu? Mogoče čez nekaj desetletij!) Nozomiji so sicer eni od redkih vlakov na mreži JR, na katere se NE smejo vkrcati lastniki Japan Rail Passov, ki se jim bomo posvetili malce pozneje. Vlaki hikari se ustavljajo malce pogosteje od nozomijev in potrebujejo za prej omenjeno razdaljo približno tri ure. Najpočasnejša kategorija so vlaki kodama, ki se ustavljajo na vseh postajah.

Leta 2004 so Japonci uvedli še sistem Kjušu Šinkansen, ki povezuje Jacuširo in Kagošimo, severni del mreže (med Jacuširom in Hakato) naj bi dokončali do leta 2010. Vlaki, ki vozijo na tej mreži, se imenujejo cubame, leta 1982 pa so uvedli tudi prve linije šinkansenov, ki vozijo iz Tokia proti severu.

A naložbe v razvoj tehnologije za doseganje vedno večjih hitrosti brez (prevelikega) onesnaževanja okolja veliko stanejo, zato so cene vozovnic za šinkansene precej zasoljene. Če dobro pomislite, pa vam potovanje z vlakom prihrani veliko tegob, povezanih z letenjem. Svojo prtljago imate ves čas na očeh, na šinkansenih je prostora dovolj tudi za večje kose. Če potujete v skupini, lahko sedeže ustrezno obrnete in že tako kratko potovanje med klepetom mine še hitreje. Potovanje s šinkanseni je pravzaprav tako udobno, da vam je po dolgem in napornem "turističnem" dnevu kar žal, da ga je že konec – še posebej, če ste si ravno privoščili vročo kavo in se udobno namestili v (kadilskem? - tudi takšni obstajajo, ne boste verjeli) vagonu, ko vas je nežni glas iz zvočnika opozoril, da ste že na cilju ... Da ne omenjamo tega, da je ta cilj po navadi središče mesta ali neposredna bližina središča – v nasprotju z zakotnimi lokacijami letališč, na katerih izgubimo precej časa s čakanjem na prtljago (če jo sploh dočakamo) in vsemi preostalimi postopki.

Za tujce, ki obiščejo Japonsko kot turisti, želijo pa prihraniti nekaj denarja in ga raje nameniti kulinaričnim eksperimentom, nakupovanju ali nočnemu življenju, je zato najpametnejša izbira Japan Rail Pass. Te vozovnice ne morete kupiti na Japonskem, ampak si morate vavčer zanjo priskrbeti še pred odhodom na Daljni vzhod. Vavčer nato zamenjate na kateri od pooblaščenih železniških postaj na Japonskem, a le, če so vam ob vstopu v državo v potni list dali žig začasnega obiskovalca. Z njo lahko potujete z vsemi vlaki v lasti Japonskih železnic in celo z nekaterimi avtobusi in trajekti. Lahko si privoščite karto za prvi (zeleni) razred ali pa se zadovoljite s potovanjem v ekonomskem razredu. Karte veljajo za 7, 14 ali 21 zaporednih dni potovanja. Zares se izplača – sedemdnevna vozovnica za ekonomski razred stane približno toliko kot ena sama povratna karta za potovanje med Tokiem in Kjotom (približno 200 evrov). Sama izkušnja enostavnega potovanja po Japonski pa je tako ali tako - neprecenljiva!

Alenka Klun