Najini črni prijatelji so potrpežljivo čakali, hitro sva se vkrcala v čoln, motor pa je ob večkratnem zaganjanju ostal nem. Malo je zakašljal, to pa je bilo vse. Aha, zdaj bodo pa težave. Sedaj bodo začeli izsiljevat. Brkljali so okoli cevke za dovod goriva, jaz pa sem samo čakal, kdaj bodo prišli z besedo na dan, ko je nenadoma zabrnelo, čoln je od navdušenja kar poskočil, meni pa so se usta raztegnila do ušes in pomirjen sem se zatopil v valove. Za čolnom je ostajala globoka rana. “Se bo že zacelila”, sem pomislil in peneči valovi so mi pritrdili.

Najin vodič je bil zanesljiv in koristen, kjub opozorilu receptorja hotela nisva imela z njim nobenih težav. Vso pot nazaj mi je pripovedoval o svojem težkem življenju in denarju, ki ga potrebuje za šolanje. Mama in oče sta mu umrla za AIDS-om, prav tako brat. Ne vem, kaj od tega je bilo res, a v tistih rdečih malaričnih očeh sem videl črno prihodnost.

Ko sva se izkrcala ob hotelu, sem mu za nagrado potisnil v roke 10.000 tanzanijskih šilingov in mu zaželel srečo, sama pa sva odšla spočit utrujene kosti in spakirat, naslednji dan naju je čakala Liemba.

Liemba izpluje ob štirih popoldne in ure, ki sva jih imela na voljo, sva odšla zapravljat v mesto. Na kosilu v restavraciji, kjer je bilo več muh kot gostov, sva spoznala dva biologa, ki sta preučevala okoliške vode in izvedela, da v jezeru Tanganyika ni bilharzije (forum: Cepljenja). Malce prepozno za naju, pa vseeno koristen podatek za druge.

Ko sva okoli četrte ure pripešačila v pristanišče in se pomešala med črnce, sem pričakoval, da bova edina mzungota (belca), pa se je kasneje pojavila skupina šestih Fincev in mlada Američanka Jennifer. Izpluli smo skoraj točno, le petnajst minut prepozno.

Ladja ima pestro zgodovino. “Rodila” se je v Nemčiji, razstavljena na dele je prispela v Tanganyiko (takrat nemška kolonija). Iz Dar es Salaama so jo z vlakom prepeljali 1500 kilometrov daleč do jezera in tam sestavili. Najprej se je imenovala Graf von Götzen. Leta 1916 so jo Nemci potopili, da ne bi prišla v britanske roke. Potem so jo dvigovali in potapljali, dokler je niso leta 1924 Britanci spravili v pogon, tokrat pod imenom Liemba (v jeziku Kirungu pomeni jezero). Danes nosi sloves najstarejše potniške ladje, ki je še v uporabi.

Bivala sva v kabini I. razreda, ki je velika štiri kvadratne metre z manjšim pogradom ter omaro, umivalnikom in mizo. Na ladji je restavracija, kjer so vsak večer postregli nekaj jedi, med katerimi si lahko izbiral: piščanec z rižem, riž s piščancem, piščanec brez riža, riž brez piščanca in da ne pozabim piščanec z rižem.

Stranišče je poglavje, ki potrebuje posebno obravnavo. Sam ponavadi nimam težav z opravljanjem potrebe tudi v bolj zanikrnih straniščih, tole na Liembi pa je bilo tudi zame nemogoče. Še muhe, ki letijo na vsak drek, so se mu izogibale. Kmalu po izplutju sem si šel ogledat ladjo in se med drugim ustavil tudi v stranišču, samo za nekaj sekund. Še danes se čudim, da sem preživel. Po tej izkušnji sem se odločil, da bom hrano in pijačo zmanjšal na minimum, da mi le ne bo treba iti tja notri. Stranišče je bilo, kot bi ga na glavo obrnil in bi bila greznica zgoraj. Smrdelo je tako, da če bi prdnil, bi zadišalo. Povsod se je prelivala tista rumena tekočina.

Plovba od Kigome do Kasange, zadnjega pristanišča pred Zambijo, je trajala 39 ur. Ladja niti ni tako zelo počasna, ure se naberejo, ker se ustavi ob vsaki vasi. Svoj prihod najavi s sireno.

Ko se je prvič tako ustavila, sem v daljavi videl male pike, ki so se bližale z obale. Ko so postajale večje, me je stisnilo pri srcu. “Torpedi. Madona, torpedirajo nas. Jeb*mti, kaj smo se jim zamerili!? Pa ravno danes. Zakaj je niso potopili včeraj!?” Še malce kasneje, ko so bili že bližje, sem si oddahnil. Torpedi so se spremenili v velike čolne iz katerih so kričali otroci, ženske so sedele na velikih vrečah, moški pa so stali in se pripravljali na pristanek ob ladji.

Nobena od vasi nima pomola, zato ladja ne pripelje v vas, temveč se vas pripelje k ladji. Vkrcavanje in izkrcavanje je polno vreščanja, dretja, skokov v vodo. Ko se ladijska sirena ponovno oglasi, je čas za kosilo, mislim odhod.

V Kasangi sva se izkrcala, pridružila pa se nama je tudi Jennifer. V pristanišču je že čakal manjši tovornjak, naložen z vrečami banan, ananasa, sladkornega trsa, posušenih rib, na vrečah pa so se gnetle črne postave. To je edina možnost prevoza v Sumbawango.

Nahrbtnike smo pometali na vreče, za kabino; ženski sta se posedli po vrečah, jaz pa na eno od železnih prečk. Nisem še našel položaja, ki bi najbolje ustrezal moji riti, ko sem zaslišal klofuto in potem vpitje. Ko so oči našle vir trušča, sem opazil Jennifer, ki si je z roko zakrivala obraz, ženska zraven nje pa je vreščala kot pri porodu. Iz tisto malo besed, ki sem jih razumel, sem uspel dešifrirat, da se je ženska ujezila, ker se je Jennifer z nogami zakopala v njeno vrečo polno banan. Hitro smo jo pomirili, Jennifer pa se je oddolžila s sočno banano.

Iz pristanišča smo se odpeljali polno naloženi. Tako sem mislil. Ustavljali smo se v vsaki vasi, a nihče ni izstopil. “Pa ja ne bodo šli gor”, sem utopično razmišljal vsakokrat, ko smo se ustavili pred skupino črnih. Niso mi prebrali misli, skakali so na tovornjak kot petelini na kure.

Ženske so bile vedno bolj podobne sardinam, ležale so ena čez drugo, moji dve sta povsem izginili, kot bi ju pogoltnil črni živi pesek in le občasen krik mi je dal vedet, da sta še živi. Moški smo sedeli na prečkah, stisnjeni en zraven drugega. Ravnotežje je že po prvih kilometrih vožnje obupalo in v poskusu samomora skočilo iz tovornjaka in le neverjetni gneči, ki je ostala, sem se lahko zahvalil, da me ob poskakovanju ni odneslo preko kabine.

Naše surfanje je bilo res adrenalinsko, skakali smo preko neštetih lukenj, za katere se mi je zdelo, da jih sproti vrtajo, toliko jih je bilo. Ampak to šoferja ni ustavilo, zdi se mi, da ga je celo spodbujalo, več kot je bilo lukenj, bolj je pritiskal na plin. Do Sumbawange, kamor smo prispeli po šestih urah mučne vožnje, sem pridelal celoletno zalogo žuljev na riti.

V Tanzaniji v popoldanskem času ne pelje več noben avtobus, zato smo po prihodu v Sumbawango poiskali hotel, po osvežitvi pa odšli kupit karte za naslednji dan. Bili smo edini v mestu, ki se jim pozna rdečica na obrazu in radovedni pogledi so kar deževali. S kartami v rokah smo korakali nazaj proti hotelu, ko nam je pot zaprl eden od črnih. Ni imel pištole in ne palice ali noža. Predstavil se je kot imigracijski inšpektor in želel, kot najbolj radoveden otrok, izvedeti vse o nas ter videti naše potne liste.

Ja pa na katerem drevesu je zrasel!? Kaj je mislil, da bomo kar tako na ulici kazali potne liste in se izpovedovali. “Kje pa imaš kakšno identifikacijo?”, smo ga vprašali. Prav po otročje se je izgovoril, da jo je pozabil v avtu. Ja seveda in mi smo pravzaprav sveti trije kralji, ki so zašli na poti v Betlehem. Naj gremo do avta, jo bo poiskal, tam pa je tudi njegov šef, je skušal biti prepričljiv. Avto je bil čez cesto, pa smo šli. Šef je bil manj zmeden, izkaznico je imel pri sebi, mi pa smo se mu vseeno zlagali, da smo potne liste pustili v hotelu. Ja, na ulici mahat z njimi res ni pametno.

Vztrajala sta, da jih želita videti, pa smo šli nazaj do hotela. In Zmedeni z nami. Da ne bi pobegnili ali kaj jaz vem. V hotelu smo se sprehodili do svojih sob, potegnili potne liste iz hlač in se vrnili na recepcijo. Zmedeni je že vrtel vpisno knjigo po rokah. Ob prihodu smo se v naglici pozabili vpisati, in ko je Zmedeni to ugotovil, je dobil veselje. V isti sapi smo bili obtoženi in obsojeni.

“Ali veste, da je to kaznivo?” je začel z nami in potem navalil na receptorko: ” Kaj če so od Al Kaide ? Kako jih lahko sprejmeš, ne da jih popišeš? “Naše potne liste je preučeval kot kak direktor pred podpisom milijonske pogodbe. Izpisal si je vse malenkosti. Vse je hotel vedeti. Še malo, pa bi me začel spraševati, kako je ime tistemu, ki je izdelal potni list, od kje ga poznam in kje stanuje. Bil je tip, ki je hotel vedeti vse. Če bi se utapljal, bi preden bi zlezel v čoln, ki ga je prišel reševati, hotel vedeti, kdo je tip, ki vesla.

Medtem, ko se je ukvarjal z mano, se je Sergeja izza njegovega hrbta sklonila k Jennifer in ji na uho nekaj prišepnila. Zmedeni je poskočil kot ris in zarjovel kot lev: “Kaj mi delaš za hrbtom? Ali me hočeš ustrelit? Vse vas bom dal zapret!”.

Uvidel sem, da je vrag odnesel šalo, se obrnil in oštel Sergejo. Tudi sama je ugotovila resnost situacije in kot najboljša igralka tragedij naredila obraz, na katerem se je že iz letala videlo, kako zelo se kesa. Če bi pihnila v pojočo travico, bi ta gotovo zaigrala. Ta gledališki vložek je pomiril našega inšpektorja, pospravil je tisti svoj grozilni obraz in z opozorilom, da nam bo prihodnjič preklical vize, odfrčal iz hotela. Ženski sta komaj zadrževali smeh.

Mnenja in izkušnje na forumu: Popotovanja