2. dan Zgodaj zjutraj 14. januarja sva odšla na njihov zajtrk in preizkušala njihove jutranje pripravke, in nato odšla na letališče, kjer sva imela ob 8:30 let v Coimbatore. Let je trajal 1.15 minut, vožnja z vlakom pa bi 7 ur. Ko sva prišla v to mesto, je bilo še bolj umazano, samo ceste so bile nekoliko boljše To mesto drugo največje mesto v državi Tamil Nadu, bolj znano po tekstilni in težki industriji z 2.5 milijona prebivalci.  Tudi tukaj si lahko ogledaš in se čudiš drugačnemu načinu življenja. Celo mesto je v bistvu ena sama tržnica, vsaka garaža je trgovina. Trgovinskih centrov kot so pri nas sploh ni, vsaka luknja je trgovina, gostilnica, na nek način prodajalna.

Ko opazuješ ta resnični vrvež, se ti po glavi podijo različna razmišljanja. Kako lahko tako živijo, zakaj tako živijo in tako naprej. No po 5 tednih obiskovanja mest in razmišljanja potegneš zaključke, da tako lahko živijo predvsem zato, ker tukaj ni nikoli mrzlo, no vsaj za nas. V bistvu lahko celo leto preživiš v rjuhi oviti okoli pasu, eni srajčki in sandalih. Tudi način prehranjevanja je temu primeren, hrana je lahka, pojesti ti ni treba veliko, kokos in banana je na vsakem vogalu, ki ti da dovolj hranilnih snovi in tekočine, pravzaprav zaradi vročine tudi ne potrebuješ toliko, kot pri nas pozimi. Vse hiše, vsi objekti po pravilu nimajo nobenih izolacij, vrata in okna ne tesnijo tako kot pri nas, v glavnem vse je prilagojeno klimi in masi ljudi.

In na tak način vsakdo želi zaslužiti kakšno rupijo, da preživi sebe in družino. Izgleda kot da bi  na nek način živeli  brez skrbi in to iz dneva v dan, čeprav z našimi očmi nimajo popolnoma ničesar. Ampak ne morem si izbiti iz glave, da so bili v večini videti zadovoljni.

Ta dan sva se odpeljala ven iz mesta in si poiskala prenočišče v Ašramu (Ashram-literarno se to imenuje duhovni puščavnikov dom)

Nekaj o teh centrih, ki jih je v Indiji veliko.
Takšni centri so skoraj po pravilu ustanovljeni s strani duhovnoh, ozaveščenih ljudi, kjer se izvajajo aktivnosti kot so yoga, glasbeni centri, duhovna, ekološka, ozaveščujoča izobraževanja,  primerljivo podobno raznim studijem ali dvoranam pri nas.

Ponavadi,  ne vedno, pa so locirani takšni centri izven človeških bivališč, v okolici gozdov, narave ali odmaknjeni v gorate neoknjene predele, ki imajo za posledico ugoden vpliv na duhovno in meditativno stanje udeležencev.

Ašrami imajo zelo močno simbolno vrednost skozi celotno Indijsko zgodovino in duhovnost. Saj je večina Indijskih kraljev  v teh centrih imela svoje svetovalce – modrece, ki so kraljem svetovali na duhovnem področju, astrološkem, v času kriz itd. in so jih imenovali (rajguru) literarni prevod pomeni kraljevi učitelji.

Dandanes imajo takšni centri nastavitvene kapacitete in ne zavrnejo nobenega popotnika. Za razliko od mest, so takšni centri veliko bolj ekološko ozaveščeni in skrbijo za red in čistočo. Vsak obiskovalec se zaveda in se seznani z pravili in dolžnosti v centru. Tako, da za razmeroma nizko ceno v takšnem centru dobiš prenočišče, ki so ponavadi v skupnih prostorih, ločeni na moške in ženske. Ko vstopiš v tak center se prilagodiš pravilom in tudi sam srbiš za red in čistoče, ter se udeležuješ aktivnosti, ki jih center pripravlja.
Tovrstni centri pa niso namenjeni samo turistom, temveč skozi celo leto služijo okoliškim prebivalstvom, predvsem revnemu sloju, saj v teh centrih obstajajo tudi  šole za okoliške otroke, pripravlja se hrano in izobražuje ter pomaga domačinom, kako bolje in lažje živeti. Turisti s svojimi prispevki pa posredno ali neposredno  vplivamo in omogočamo, da se to delo lažje izvaja.

Seveda sva se udeležila tudi nekaterih programov. Pranajama – tehnike dihanja, Yoga, Ayurvedskih programov  (Ayurveda v originalu pomeni, znanost o življenju, je pa sistem tradicionalne medicine, ki je izvirna indijska veda. V jeziku Sanskrit pomeni (ayus – življenje) in (veda – v  povezavi z znanjem ali znanost).

Takšni programi so seveda plačljivi, vendar lahko rečeš, da to za naše razmere ni ne vem kakšen denar, vendar imaš na začetku vseeno občutek, da v tebi vidijo sredstvo za pridobitev denarja, zato ti vse ponudijo in ti strežejo od spredaj in zadaj.  Omenjeni center  –  Isha center je zelo, zelo velik, tako da so nas peljali tudi na ogled centra, saj v njem lahko naenkrat biva tudi do 6000 ljudi in še se povečuje.  Nastanitve pa so različne, od skupnih ležišč, do zasebnih apartmajev ali samo v prostorih na tleh, kjer ti ponudijo žimnico. Vse pa za različno ceno. V ceno pa je vključen ves program in vsi obroki, za katere pa sem že omenil, da ni nobenih skrbi o morebitni okužbi, vse je skrbno pripravljeno in zelo čisto, če želiš dobiš tudi žlico. Saj domačini jedo samo s prsti.  Hrana je bila vedno zelo okusna, vzameš lahko toliko kolikor lahko poješ, je pa vsa hrana vegetarianska, se pravi ne mesna in ne vsebuje čebule niti česna, vse po ayurvedskih pravilih.  Edina kršitev teh pravil pa je pikantnost, brez katere indijci ne morejo. Naj povem, da ima začinjena hrana v razmerah v kakršnih živijo indijci svoj pomen, saj deluje antibakterijsko. Seveda v takšnih razmerah kot so v centru, tega ni potrebno, ampak je začinjenost že del kulture in zato jo tudi upoštevajo.

Hrana zaradi tega ni nič manj raznolika, je pa zelo zanimivo, ko ti jo strežejo iz kovinskih veder, po domače rečeno – ajmarjih. Strežejo ti prostovoljci, se pravi obiskovalci teh centrov, ki se vključijo v aktivnosti centra, med katerimi so tudi fizična dela, tako imenovana karma yoga. V roko dobiš  pladenj narejen iz bambusovega lista, na katerega ti hrano z zajemalkami naložijo in poiščeš primeren prostor kamor se usedeš, seveda na zemljo in z desno roko preprosto začneš obedovati. Ko vse pojemo vsak za sabo pospravi in pomije uporabljeno.  Tako da prav vsak prispeva k delovanju centra.

Prej sem omenil občutek,  da si jim sredstvo za pridobivanje denarja, cena glede na postrežbo in vse ostalo je še vedno majhna, ko pa so nas peljali na ogled centra, pa ugotoviš kam gre pravzaprav in za kaj tvoj denar. V tem centru imajo tudi šole, kjer je več kot 1000 otrok, ki si šolanja ne bi mogli privoščiti in jih revni starši pripeljejo v center in jih tam tudi pustijo celo leto. Otroci imajo tako brezplačno izobraževanje, hrano in oblačila. Prav tako ne gre noben obrok hrane v nič, popolnoma vse živi z naravo. Tako tisto kar ostane, razdelijo med okoliške domačine.  Ker se centri razvijajo in gradijo imajo tako okoliški ljudje tudi zagotovljeno delo  in s tem dnevni obrok. V centru sva tako ostala 1o dni na raznoraznih programih in med tem časom tudi uredila najine razmišljanja, saj si videl in počasi na nevsiljiv način spoznal način in kulturo življenja tamkajšnjih domačinov.  Peljali so nas na ogled okoliških vasi, kako pridelujejo raznorazne kulture, peljali so nas v pravi pragozd,  v džunglo vse z nevsiljivim izobraževalnim pridihom  in tako sva se res lahko v miru privadila, brez prevelikega šoka na drugačno življenje. Ko pa na koncu ugotoviš, da obrok hrane za 3000 ljudi stane 250€ izgubiš tisti občutek zlorabljanja, ravno nasprotno, ko vidiš ta način življenja, njihov trud za soljudi,  zadovoljstvo in veselje v očeh kljub pomanjkanju, ugotoviš kako naš, zahodni, tako imenovani civilizirani svet izkorišča revno okolje in ljudi v Indiji. Razmišljanje se počasi spreminja v občutek vprašanj. Zakaj smo pri nas tako nezadovoljni???

Ampak pojdimo po poti Indije. V centru sva imela tako čas, spraševati o znamenitostih, zanimivostih, ki so jih domačini z veseljem delili z nama, brez kakršnekoli želje po zaslužku, poleg njih pa dobiš tudi koristne informacije drugih popotnikov, ki jih tam spoznaš in naredila sva načrt kako naprej.

Pogledal sem koliko vtisov sem že strnil na 6 straneh, pa jih imaš še toliko
na zalogi, sem še na začetku, tako da bom sedaj raje na hitro opisal glavne značilnosti poti, na koncu pa strnil občutke, zanimivosti in ostale podrobnosti potovanja, ki bodo bolj informativne narave, tako ali tako pa so mi že vsi rekli,  da moram narediti predavanje, kjer se bom lažje izražal in spomnil vseh podrobnosti ob 2500 slikah, ki sva jih posnela in nič koliko video vsebin.

Torej z vsemi spoznanji, sva odšla na pot z lokalnim avtobusom, ki naju je odpeljal na železniško postajo v Coimbatore, cena avtobusa  12 rupij. No sedaj sva že vedela koliko kaj stane.  To je 20 centov, za vožnjo daleč več kot eno uro.  Z vlakom pa sva se odpeljala v naslednjo državo Kerala v mesto Kochi, ki leži in gleda na Arabsko morje. Vožnja je trajala 5 ur, cena 1.10 eur ali 66 rupij. Peljala sva se z domačinom, ki nama je med 5 urno vožnjo dodobra razložil navade in tudi del zgodovine. Ko sva se tako vozila z vlakom, sva ugotovila,da  v Indiji sploh ne poznajo komunale niti nimajo nobenega socialnega sistema, no vsaj takšnega ne, kot ga poznamo pri nas. Zato sva tudi z začudenjem opazovala, kako so vso plastiko, papir in odpadke, preprosto metali skozi okno vlaka. Ko sem pogledal skozi vrata vlaka, ne moreš, da ne bi opazil, na vsaki strani tirnic, dolgo neprekinjeno belo  cesto plastike in odpadkov. Tako je po vsej Indiji in nič bolje ni bilo ko sva prispela v obmorsko  pristaniško mesto Kochi. Poiskala sva si prenočišče v bližini pristanišča in v bližini ladijskih prevozov. To mesto je še posebej smrdelo, na koncu sva ugotovila zakaj. Vse te odpadke, ki jih preprosto zmečejo okoli svojega praga, vsake toliko časa zgrabijo na kup in jo zažgejo. Lahko si mislite, da to ne gori, temveč tli, neposušeno listje, papir in plastika (vrečke in plastenke) Poleg tega smradu, pa polno izpušnih plinov. Takšna kombinacije je balzam za nos. Prvi dan sva si ogledala najstarejše mestno  jedro FortKochi, ki je bila v zgodovini kot pomorsko mesto, ko je leta 1498, prispel  Vasco Da Gama. Tako so Portugalci z morsko zmago nad domačini, prevzeli kontrolo nad mestom in začeli z gradnjo trdnjav v mestu in okolici tega mesta in tako dobili zelo pomembno pomorsko točko, kjer so v začetku predvsem trgovali s papirjem.  Portugalci so tako močno zaznamovali mesto in to je razvidno tudi iz arhitekture. Veličastna katedrala, ostanki topov in obzidja, škofova rezidenca, evropske palače, ki pa so v večini samo še ruševine.

V tem mestu se zelo veliko preživljajo z ribolovom in živijo z morjem, pristanišče pa je namenjeno tudi pretakanju nafte in ostalih velikih ladijskih pošiljk.
V bližini sva obiskala zelo lepe plaže, bolje rečeno manj umazane in obmorska letovišča, kjer sva se z veseljem skopala tudi v morju, ki  je res toplo, tako da te še vedno lahko ohladi samo zares hladno pivo, ki pa je najdražji del prehranjevanja v Indiji, saj je ta pijača namenjena predvsem turistom in saj je mnogo predrago, da bi ga konzunmirali domačini.  To je bilo tudi prvo pivo, ki sva si ga privoščila, cena 1.60eur za 6.5 deci piva.  Ko sva bila nastanjena v Ašramu sem se celo zredil, ko pa hodiš po mestih, pa vidiš na vsakem vogalu hrano, lepo diši, vendar če pogledaš njihovo kuhinjo, kjer bi ,,,hasap,,, padel tisočkrat, si preprosto ne upaš ugrizniti, tudi za vodo nisi prepričan ali je natočena iz vodovoda ali resnično polnjena v Himalaji. Zato tudi hitro shujšaš, v večini ješ samo tisto kar pripravijo pred tabo in kupuješ sadje, ki ga lahko olupiš. Tako si edino za pivo prepričan, da je original zapakiran. Drugače pa pivo dobiš samo v letoviščih, zelo težko pa v mestu najdeš trgovino z alkoholnimi pijačami, še posebej v notranjosti Indije, kar je zelo, zelo pohvalno. V bistvu Indijci skorajda ne pijejo alkoholnih pijač, no vsaj midva nisva videla, da bi bila to navada, tako kot je pri nas.

V teh dneh sva odšla še na izlet tudi po rečnih kanalih, tako imenovanih Backwaters, kjer te popeljejo z čolnički v rečno džunglo, voda je nizka, zato se čolnič poriva z palico. Za razliko od mestnega neverjetnega hrupa 24 ur na dan, je bila tam prava milina, tišina in samo zvoki narave. Pravi balzam tako za oči, uho kot tudi nos. Ima pa takšno življenje svoje nevarnosti. Kače, komarji, velike razdalje, divje živali, vendar če mene vprašate, življenje mnogo lepše, ampak še vedno težko.

Z barko so nas peljali tudi okoli številnih otočkov, kjer smo si ogledali ribiško življenje, njihove navade lova in življenja z morjem.  Ogledali smo si žgalnico školjčnih lupin, iz katerih izdelujejo moderna zdravila, velike farmacevtske družbe. Pogledala sva si tudi življenje v nasadu kokosa. V tem izletu smo imeli vodiča, ki je govoril lepo angleško in je imel zelo poučno razlago o uporabnosti kokosa. Iz kokosa praktično izdelujejo vse.  Uporabijo pa tako korenine, deblo, liste, sokove, plodove, olupke. Izdelajo pohištvo, zdravilne substance, ki se uporabljajo v moderni in ayurvedski medicini, olje za masažo, za zdravljenje, za kuhanje, zgornjo lupino kokosa uporabijo za izdelavo vrvi, lupino za izdelavo posod in ostalih kuhinjskih pripomočkov, vodo se spije, meso pa poje in dodaja skoraj k vsaki jedi,  liste vej  uporabijo za strehe in stene hiš, ko jih prepletejo. In še bi lahko našteval, kaj in kje vse uporabijo proizvod kokosa.

Ko sva bila nastanjena v mestu Kochi, sva se za dva dni odpravila v 5 ur oddaljeno mesto Munnar, ki pa leži skoraj 2000m visoko, klima veliko bolj prijazna, vsaj za nas in nobenih komarjev za razliko od mest. Ogledali smo si nasade in pridelava svetovno znanih čajev, prevozili pa smo območne veliko kot pol Slovenije , na 1500 metrih in višje, kot bi pogledal Kamniške alpe, tam nekje do Maribora vse pokrito z čajnimi nasadi. Obirajo celo leto vse pa se dela ročno.

Kot posebno znamenitost se lahko v tem delu odpraviš tudi na safari, v bistvu je to živalski vrt v naravi, za katerega pa se nisva odločila, ampak sva šla v kamp za slon, kjer smo pomagali pri umivanju in čiščenju slonov.

V tem mestu sva bila tako 5 dni in se nato zopet z vlakom odpravila naprej proti jugu v glavno mesto države Kerala, Trivandrun na kratko, dolgo ime je Thiruvananthapuram .  Vmes bi se lahko ustavila v zelo popularnem letovišču – Kolam beach, ampak sva rekla, da ne bo špilala klasičnega zahodnega turista.

Z vlaki se je dobro voziti ponoči, ker ti tako ostane dan za raziskovanje. Vožnja z vlakom skorajda vedno traja od 5 ur do 12 ur, zato je najbolje, da se kupi karto za spalnik in vožnjo v miru prespiš, saj kaj veliko zanimivega ob progi ni. Tako prideš v želeno mesto zjutraj, poiščeš prenočišče odložiš prtljago in se odpraviš na potep. Tako sva tudi v tem mestu storila, šla sva v hotel YMCI to je mladinski hostel, kjer sva si prvič privoščila sobo z klimo, saj sem imel komarjev že polno glavo, ki jih ni samo na 2000 metrih in odšla pogledat znameniti tempelj, kjer pa je vstop žal samo za Hindujce. Pregovarjal sem se z njihovim vratarjem, da bela polt ne pomeni, da nisem Hindujc, ampak žal ga brez izkaznice nisem uspel prepričati, čeprav sem imel kravjo piko na čelu. Se sprašujete zakaj kravjo. Ko vidite tisto piko na čelu, naj povem da je narejena iz dreka njihovih svetih krav in ostalih primesi, ponavadi naravnih barvil, ki pa nastanejo iz zelišč. Štalo ali hlev, pa najdeš v vsakem mestu sredi vseh betonskih stavb, kjer ni nobene trave. Zaviješ v ozko uličico in pred tabo kar naenkrat hiša v kateri biva 30 svetih krav. No kravo lahko vidiš na vsakem vogalu, včasih brskajo po smeteh namesto psa. V tem času sva že postala veliko bolj pogumna, saj sva se navadila njihovih navad in zvijač, tako sva tudi midva na vsakem vogalu glihala, pri vožnji z motornimi rikšami, pri nakupovanju hrane,sadja in vsega ostalega.

V mestu sva pogledala vse kar je bilo zanimivega in se nasldnji dan z avtobusom odpravila v naslednji ašram, saj sem zelo težko prenašal vso to svinjarijo. Da o tem kje dobijo pitno vodo in vodovod ne razmišljam, saj se vse steka v… ne najdem besede za tisto kar teče po kanalih. Reka, potok ali kaj podobnega zagotovo ni. Prej gosta tekočina z primesmi plastike in raznoraznih tudi živalskih odpadkov. Ampak ljudje se še vedno v teh vodah kopajo, perejo posodo in z njo tudi kuhajo.

No ta center pa je bil zopet oddaljen uro in pol ven iz mesta, bil je manjši, kot Isha ašram imenuje se Shivanandin ašram – ( je bil eden največjih Yoga učiteljev in tudi on je ustanovil veliko teh centrov po Indiji, ki največkrat opravljajo humanitarno funkcijo glede na revščino. Tako kot povsod te tudi v tem centru ne zavrnejo ne glede na zasedene kapacitete, nekje boš zagotovo lahko spal.  Tukaj pa je ravno potekal učiteljski tečaj yoge, tako da je bil popolnoma napolnjen. Tako niso imeli niti žimnice, da bi spala na njej, zato sva si kupila podlogo za yogo, ki je debela 0.5 cm in spala kar v templju, saj drugje ni bilo prostora. No to noč, pa so me skoraj požrle rdeče mravlje.  Tam sva ostala dva dni in se nato odločila, da oddideva, saj je bilo takšno spanje pravo mučenje. Ob odjavi nama niso hoteli ničesar zaračunati, ker nama niso mogli nuditi ustreznega bivanja, čeprav sva imela dva obilna obroka na dan, plus sokovi in sadje.

Še nekaj o hrani, ki je res okusna. V vsaki hrani je kup začimb kot so cimet, vanilija, ingver, muškatni orešček, rdeči, zeleni ,chili, kurkuma, karadamom, poper, in kup tistih, ki jih ne poznam.  V glavnem je pri vsaki hrani riž, ki ga mešaš z omakami na tisoč in en način. Skoraj vsaka jed pa ima ime dosa.