Na natečaj je prispelo 30 prispevkov. Uredniški odbor jih je med vsemi izbral 9.

Med 15. in 21. februarjem 2016 bodo uporabniki glasovali med prispevki, ki jih je izbral uredniški odbor. Glasovanje poteka na spletni strani Sava Hotels & Resorts.

Avtorje 4 zgodb z največ glasovi bomo ob podpori Sava Hotels & Resorts nagradili z vikend paketi za 2 v Termah 3000 – Moravskih Toplicah, Termah Banovci, Termah Ptuj in Termah Lendava. Prav tako pa nagrado prejme tudi nekdo izmed glasujočih.

 AnjaNiko: Hvaležna sem

Napišem naj, kateri dogodek se me je tako dotaknil, da lahko rečem, da sem bila takrat hvaležna. Ne, ne bom zapisala tega. Pa ne da nočem, ne da nisem hvaležna, ne da ni bilo takega dogodka. Ne, preprosto tako je, da sem vsak dan hvaležna. Hvaležna sem za čisto drobne stvari, ki mi lepšajo vsakdan. Hvaležna sem za kavo zjutraj, sploh tisto, ki mi jo je dala babica, ki to ni, ampak je Nana, od prijateljice iz Francije. Da, hvaležna sem za francosko kavo. Hvaležna sem šoferju avtobusa, ki me počaka, ko šprintam za njim in podiram svetovni rekord na 100 metrov. Hvaležna sem za poljub nečakinje, ki mi ga s cmokom pritisne na lice in občasno ob tem doda še glasen: »Mwaaa«. Hvaležna sem, ko se z njo igram smučarske skoke in skoraj spustim dušo, ker moje telo ni ljubitelj športa. Hvaležna sem za starše, ki me imajo radi in me spodbujajo in me ne vržejo skozi okno, ko jim vsa sitna najedam in cvilim in jočem, da grem že sebi na živce. Hvaležna sem za fanta, ki me ima rad in mi riše nasmeh na ustnice, ko samo pomislim nanj. Hvaležna sem za prijatelje in ostale sorodnike, ki vem, da so tam zame, ko jih potrebujem. Hvaležna sem za Tejo, ker vem, da je tudi ona hvaležna zame. Hvaležna sem za sonce v mrzlem zimskem dnevu in hvaležna sem za dež v vročem poletnem večeru. Hvaležna sem za koktejle poleti in kuhano vino pozimi. Hvaležna sem za šal, ki mi ga je spletla mama, in za tisto majico, brez katere, ampak brez te pa reeeeesss!!, ne morem živeti, ki mi jo je kupil tata. Hvaležna sem za brata, ki je pač brat, starejši, ki je na svetu le za to, da muči svojo mlajšo sestro, a to lahko počne le on, ker če slučajno kdo drugi poskuša karkoli, je on tam, da jo varuje. Hvaležna sem za jesensko listje, ki se poda mojim škornjem in plašču. Hvaležna sem za sol na ramenih, ki mi ostane, ko se ure namakam v morju. Hvaležna sem za marjetice, ki so tako lepo bele in mi povedo, da me fant ljudi. Hvaležna sem za češnje, najprej za belo cvetoče, nato za debele rdeče, ki kaj kmalu izginejo v mojih ustih. Hvaležna sem za knjige, ki me peljejo na mnoga dolga potovanja. Hvaležna sem za šolo, ki jo sovražim iz dna srca, a ji ne morem reči ne. Hvaležna sem za telo, ki ga imam in za katerega ne potrebujem ur in ur v fitnesu in se ne rabim odpovedovati takšnim in drugačnim torticam. Hvaležna sem za mivko med prsti na stopalih, ki še teden dni ostane z mano. Hvaležna sem za ptičje petje, ki me uspava, ko poležavam na plaži. Hvaležna sem za smeh, ni važno čigav, le da je, še posebej tiste dni, ko v meni zamre. Hvaležna sem za življenje, ki ima vzpone in padce, a gre vedno naprej in vedno prinese nekaj novega, da komaj čakaš, da ga vpiješ. In hvaležna sem, da sem. Preprosto, hvaležna sem.

Glori13: HVALEŽNA SEM

»Ljudi, ki so z nami od nekdaj, običajno jemljemo za samoumevne. Ko jih izgubimo, nič ne more nadomestiti praznine v nas. Kasneje smo hvaležni za vse neprecenljive trenutke in se veselimo novega srečanja. Nekoč…« Avtorica
Tudi jaz sem dočakala tisti strašni deževni dan, ki je v moje življenje prinesel nenadno tragično novico o tvoji smrti. Telefonski klic me je zbudil iz nedolžnih sanj in me sunkovito preplavil z grozljivo parajočo tesnobo. In že sem se peljala, ne peljala, ampak divjala. Debele kaplje dežja so bobnele po avtu in se ironično skladale z mojim razpoloženjem. Panični valovi adrenalina pomešani z upanjem, so upravljali moj avto in komaj dopustili rahel dotik na zavoro po ovinkasti cesti.
Hvaležnost, da sem tisti dan preživela svojo vratolomno vožnjo? Bilo mi je vseeno, saj se je moje upanje za vedno izgubilo, življenje pa obrnilo na glavo, nekje med histeričnim krikom in sivimi dežnimi kapljami.
Zdaj so že leta okoli. Še zmeraj pa si vsak dan, vsako uro in vsako minuto v mojih mislih, če ne zavestno, pa podzavestno. Hvaležna sem ti za vse trenutke s teboj, ki so pridobili nepredstavljivo vrednost šele zdaj, ko vsak trenutek časa, ki mine, pomeni trenutek dlje, ko se nisva videli.
Hvaležna sem potovanj s teboj v tvojem zadnjem letu življenja. Višja sila nas je obdarila z obiskom vroče celine, kjer smo skozi eksotično kulinariko, prostrane plaže in prelepe sončne zahode, uživale v neverjetni izkušnji.
Hvaležna sem za najine dolge sprehode, za katere ni bilo nikoli prehladno ali prevroče. Kljub ogromno dela si še našla čas za »kratek sprehodek«.
Zmeraj sem se veselila kuhanja golaža s teboj. Pomakanje kruha v omako in dodajanje dišečih začimb me zmeraj spomni nate.
Z nasmehom se spomnim učnih ur vožnje s kolesom, tudi potem, ko sem se zaletela v smetnjak, padla ter si razbila glavo. Celo pot do zdravnika si poslušala moje tuljenje, da je še zdravnik pohitel in prehitro zašil. Pozabil je namreč kamenček v čelu in ko me je čez nekaj dni bolelo v čelu, si rekla da morava nazaj, drugače mi bo zrastla skala. Hvaležna sem, da nimam skale v glavi.
Še boljše je bilo, ko sem jaz učila tebe rolanja na morju, ampak le ponoči v zakotni ulici, da ne bi kdo videl »stare babe«, ki jo kar naprej vleče na rit.
Hvaležna sem za pravljice in zgodbe, ki sva jih skupaj napisali, pa seveda za vsa pisma, ki mi jih je poslala »zobna miška«.
Hvaležna sem ti da si postala moja mama ravno ti. Ne bi želela drugačne. In da si me okužila z branjem, da kakor ti nekoč, v knjižnico hodim z vrečko.
Hvaležna sem, da sem lahko del življenja preživela v tvoji družbi in, da sva bili ena drugi najboljši prijateljici.
Hvaležna sem ti za obisk v sanjah. Zadnjič sem te našla v ozko zavitem labirintu, toplo si me objela, potem pa si morala oditi. Tam preko, da imate veliko dela. Še pridi. Pogrešam te! Hvala za vse, mami!
Hvaležna sem tudi, da sem zasledila tale natečaj, za nekaj časa pozabila na vsakdanje težave in se prepustila opoju lepih spominov. 🙂

Franjo Frančič: Čudež

V življenje sem iskal nekakšen azil, samoten otok, samoten kraj, kjer bi se lahko skril pred ljudmi, pred dolgočasno rutino vsakdana, pred praznino in jalovostjo življenja, kraj, kjer bi dihal žameten zrak, v miru, ki bi valoval in me pomirjal. Morda je to utopično razmišljanje, a vendar upanje in hrepenenje je tista sila poleg ljubezni, ki daje smisel življenju.
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
Pozno popoldne, Jan se je vrnil iz službe. Doma ga čaka žena Andreja s poznim kosilom, ki je v bistvu zgodnja večerja in njun edini skupni obrok, miza je pogrnjena, Jan vstopi, si sleče plašč, se preobuje, pozdrav in sede za mizo, čaka, da ga postreže s testeninami in omako ter solato. Kmalu prisede tudi ona in skupaj jesta.
Ob delavnikih je tam okoli šeste ure kosilo na mizi, vse poteka po vnaprej pripravljene zaporedju. Z ženo se ne prepirava, skoraj se ne spomnim, da bi se kdaj. Gre za vajenost in utečenost, dogaja se, da velikokrat točno vem kaj bo rekla.
Je bilo v službi kaj posebnega?
Ne, ne vem na kaj misliš?
Pa saj ja vidiš kakšni časi so. Skoraj vsak dan rop, kriminal povsod.
Nič ne kaže, da nas bodo oropali, sicer pa imamo že dolgo varnostnike, kamere, v dveh minutah in pol od alarma bi bila policija pri nas.
To je v redu, samo se dogaja, saj ja gledaš televizijo,bereš časopise? Boš v soboto vseeno šel do obale k prijatelju? Obeta se dež in slabo vreme.
Ja, šel bom, lahko bi šla zraven, malo svežega zraka ti ne bi škodilo. Obenem bi končno rad videl ta njegov vikend, ki ga tako hvali. Sploh ne vem kdaj sem bil zadnjič na morju izven poletja? No, kdaj sva bila.
Tudi jaz ne vem. Morje mi ni bilo nikoli blizu, posebno poleti ne, ko je ubijajoča vročina. Morda ja, bi šal kdaj izven sezone na kakšne samotni otok.
Samo jaz bi vseeno še enkrat poskusila?
O bog, pa ja ne boš spet pričela s tem?! Sedemkrat sva šla, žal ni bilo uspeha, pa tudi v tvojih letih, saj ja veš kaj je rekla zdravnica?
Samo Ljuba je vseeno zanosila pri dvainštiridesetih! Petič je šla na epruveto in ji je uspelo. Prej je vsakič imela po dva, tri oplojene, pa ni obupala.
Samo to je prej izjema, kot pravilo. Ti se odloči, če greš te bom podprl, samo ne bi rad, da padeš znova v tisto grozljivo depresijo.
V depresiji sem itak. Ti pa na posvojitev niti pomisliti nočeš. Mislim, da je to najin zadnji vlak.
Pa ne gre zato, sama veš, da so pri nas čakalne vrste tja štiri, pet let. Tujina pa, ne moreva, kar nekaj tako, neodgovorno. Se bova še pogovorila, je prav?
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
V igri letnih časov zacvetele so češnje.
Rodil se je otrok.
Rojstvo je čudež.

         Maja H.: Hvaležna sem

Vsak ima svojo zgodbo. Scenarij za film, ki ga je napisalo življenje. Moja zgodba je realno mavrična, polna sonca, spoznanj, solz, neviht … Zgodba o iskanju svojega poslanstva, smisla in usode.
Če bi mi pred leti nekdo povedal, da bo moje življenje takšno, kot je, mu ne bi verjela. Imela sem namreč načrt, v katerega sem verjela. V otroštvu mi marsikaj ni bilo prizaneseno, zato sem globoko v sebi čutila, da usoda tisto najboljše zame še hrani za poznejša leta. Tako sem se pridno učila in čakala na svojo mavrico. Že od nekdaj sem si namreč želela biti učiteljica.
Leta so tekla, bilo je veliko odrekanj, ovir, pa vendar mi je uspelo. Po diplomi sem sicer doživela hladen tuš, ko sem po tolikih letih truda morala čakati še na razpis za pripravništvo in podpisati pogodbo za deset mesecev dela brez plačila. Ker sem še vedno bila trdno prepričana, da je to zame prava pot, sem tudi to izpeljala brez težav. Vseskozi sem se trudila narediti čim boljši vtis, se izkazati pri delu, biti vestna, marljiva, z željo, da bi to kdo opazil in bi se mi morda nekoč obrestovalo. Temu so sledila dolga leta brezposelnosti in kratkotrajnih del v šolstvu. Skratka: tisto, kar sem čakala, se nikakor ni želelo zgoditi. Pri vsakem delu sem se trudila po svojih najboljših močeh, to delo sem namreč ljubila z vsem svojim srcem in dušo. To so bila večinoma dela, ki jih marsikdo redno zaposlen niti povohal ne bi, pa vendar … Naprej me je gnalo upanje, da bo nekoč bolje. Tako sem se še naprej trudila in čakala na svojo priložnost. Ljudje so me imeli za noro, naivno, pritiski okolice so bili včasih res neznosni. Pa vendar sem globoko v sebi čutila, da tisto najboljše šele prihaja, da moram le še malo potrpeti.
Leta so minevala, upanje je plahnelo. Vsako leto je bilo vedno bolj očitno, da mi ta služba nikakor ni usojena. Vedno bolj sem se zavedala, da je sedaj pa res dovolj sprenevedanja, da bom končno enkrat morala obupati nad željo. Ves ta čas sem bila polna energije, idej, ustvarjalnosti … Res, ampak res čisto zares sem verjela, da bo enkrat bolje, upala sem in ponižno čakala.
Ampak vsako leto sem spet na isti točki, vrtim se v začaranem krogu, ki ga moram slej kot prej prekiniti. Usoda mi že dolgo govori, da to ni moja pot. Da je čas, da zaprem to poglavje in se sprijaznim, da je vsega konec.
Počutim se izkoriščeno, ponižano, ničvredno. Ne morem verjeti in razumeti, da se je tako obrnilo.
V solzah se sprašujem, v čem je bil sploh smisel. Zakaj mi je usoda naložila vse to
Dobro premislim … in potem se zgodi čudež. Še enkrat preberem vse skupaj in ugotovim, da to, kar je napisano, ni vse. Da se boj za službo resda vleče že od otroštva, vendar trenutni neuspeh ni to, kar definira mene in moj obstoj.
Zahvalim se usodi, da mi je namenila to pot, na kateri sem se veliko naučila in spoznala čudovite ljudi. In grenkoba v srcu ob spoznanju, da je čas za novo zgodbo, se spremeni v hvaležnost. Morda pa tisto najboljše prihaja sedaj.

Milan Novak: Žarnica

Pregori žarnica
in policist zahteva, da zadevo urediš. Takoj.
Vsaka takšna malenkost ti dvigne pokrov motorja, za katerega veš, da ne bo več dolgo zdržal. Znova se potopiš v motorno olje in ocenjuješ, ali res ni smotrneje zamenjati avta. Sanjaš o tej možnosti, zate nemožnosti. In veš, da ti ostane le lepa beseda, prošnja in molitev, naj še traja. Šteješ, če imaš za novo žarnico.
Poznaš miselni načrt svojih možganov in veš, da te bodo spet zapekle nerazumne obresti, ki jih moraš odplačevati, ker je nekdo spretno izkoristil tvojo stisko. In ti jo tako za nekaj let tudi podaljšal.
Ne veš, zakaj prenašaš vsakodnevno preklinjanje predpostavljenih, ki se hodijo praznit v tvojo pisarno. Ja, uživajo zagreniti dan še drugim. Sivočrna sluz se cedi s sten, ko odidejo. In potem ves dan dihaš ta plesniv zrak.
Ko uspeš odpreti domačo zarjavelo vrtno ograjo, te razveselijo rože. Ki pa so lepe le od daleč. Od blizu vidiš, da so jih zmaličili polži, nažrli so tvoj navdih, tvoj ponos. Nimaš kam pogledati vstran. Tvoja hiša ni tvoja, tega se vse bolj zavedaš. Zavedaš se, da dolgov ne boš nikoli poravnal, tujec v svoji hiši. Veš, dovolj bi bila polovica terjanega zneska v svežem denarju, upniki bi se takoj umaknili. Da, spet sanjaš.
Ne moreš oditi na sprehod. Pravzaprav težko premagaš sedem stopnic do vhodnih vrat. Pregled kolen doživiš najprej čez šest mesecev. Morda ne doživiš …
Gledaš fotografije izpred deset let in se čudiš, kako je mogoče z manj hrane zrediti se za petnajst kilogramov. Veš, da ne gre za čudež, a se s tem ne ukvarjaš preveč. Sam si, nikogar drugega ni, ki bi ti kaj očital.
Samost, ki se je zažrla v ostareli stenski opaž, začini vsako krompirjevo jed. Da, tudi iz radovednosti se trudiš ustvarjati. Nekaj slišiš, nekaj prebereš, nekaj si sam izmisliš. Krompir je zakon.
In potem pride. Vsak dan pride. Noč. Dolga, tiha, mračna, votla, temna, črna, težka kot svinec, polna slik in prikazni, polna praznine. Misel o žarnici, za katero moraš vrniti denar, te spočije.
In ponoči ne sanjaš.
Razmišljaš, zakaj ne ugasneš. Kot žarnica. Zakaj vsak dan znova vstaneš, morda skuhaš kavo in odideš v službo. Zakaj zjutraj enostavno ne obležiš in se prepustiš. Zakaj vztrajaš. Saj vidiš, da nezadržno toneš. Danes še imaš kavo. In elektriko.
Zakaj enostavno ne ugasneš.
Vera.
Upanje.
Niti ne veš v kaj. Morda v metulja, ki mu je uspelo preživeti gosenico in sedaj leti. Morda v škržata, ki se je uspel prebiti iz zemlje in zlesti iz hrošča. Morda prikliče samico in se tako tudi osmisli. Morda v lastovico, ki ždi na balkonski ograji in opazuje prazno gnezdo. Uspelo ji je, vsi mladi so odleteli.
Morda tudi tebi uspe.
Hvaležen za te misli se nasmehneš, tja nekam, v zgneteno množico skrbi. Verjameš, da bo tisti, komur je namenjeno, slišal.
Ne jutri. Že danes je novo upanje. Še žariš.

Andreja K.: PETAK

V Kölnu številni napadi na ženske, Vrhovno sodišče: zamočili so tožilci in sodniki, Lani so si v javnem sektorju za dodatke na stalno pripravljenost izplačali 13 milionov evrov.
Naj še naštevam časopisne naslove? Mislim, da ni za to nobene potrebe. Vsebinsko enako, zgolj po formi malo drugače, so isti dogodki napovedani tudi v poročilih na radiu in po televiziji. So dnevi, ko vsega tega sploh ne berem več, občasno poslušam, pogosto preslišim. Ampak pride dan, ko mi prekipi. Težke vsebine se z nevidnimi nitmi povežejo s kakšno drobno nevšečnostjo, ki zadeva zgolj mene, kot na primer dejstvo, da mi pred nosom odpelje avtobus. Dovolj, da nejevoljno gledam na svetleči prikazovalnik na avtobusni postaji, ki napoveduje naslednjega šele čez petnajst minut. In ko se bežeče črke in številke do prihoda avtobusa ustavijo na le še treh minutah, to traja in traja…. Posledično se jezim na stvari, na katere sploh ne morem vplivati in na one, ki so se zarotile zgolj proti meni.
Ker je dan že v startu slab, zjutraj ugotovim, da mi je zmanjkalo cigaret. Seveda se najbolj jezim nase in na navado, ki se ji nočem, ne znam, ne želim, hočem, moram, ne zmorem upreti – kajenju.
Vdana v usodo končno dočakam avtobus. Med vožnjo premlevam črne scenarije: o usodi moje lepe domovine, ki je nobena politična garnitura ne zna povzdigniti v zaupanja vredno državo, o tem koliko varna bodočnost čaka moje vnuke, kakšen bo svet čez mnogo let? Ali pa bolj konkretno, vem, da bo moja pokojnina vsako leto manj vredna, zdravstvene usluge, ki jih bom zagotovo vse večkrat potrebovala, pa bodo odvisne od hirajočega zdravstvenega sistema. Prepovedujem si nadaljnje razglabljanje. Konec koncev pa vsak po malem prispeva k stanju, v kakršnem smo, mar ne?
Izstopim na prostrani ploščadi »dnevne sobe« v strogem centru mesta. Med avtobusi hitijo pešči, sem ter tja švigajo kolesarji. No, tu bo kmalu kakšna nesreča čemerno ugotovim, namesto da bi se navdušila nad prenovljeno ulično ureditvijo.
Na tržnici nekoliko poklepetam z branjevko, h kateri redno prihajam že več let. Mimogrede stopim še do kioska, v katerem sem pred dobrim tednom dni slučajno kupila cigarete in časopis. Obraza prodajalke sploh ne vidim, skrit je za neštetimi tujimi in domačimi revijami ter časopisi. Ko se ozka lina, ki jo ščiti pred vetrom in mrazom na stežaj razpre, naročim svojo naglavno pregreho. Nasmeh, ki mi ga nakloni je več kot dobrodošel. Ampak sledi še večje presenečenje.
»Gospa, ko ste zadnjič kupili pri meni, ste pozabili denar! Shranila sem vam račun in razliko. Poglejte, saj je to vaše, kajne?«
Po pregledu računa nemo prikimam. Izroči mi petaka.
Prevzame me val hvaležnosti in spoštljivosti do tako samoumevne poštenosti, ki ničesar ne zahteva v zahvalo. Zagotovo ni pomemben znesek, ampak gesta. Zato se napotim do cvetličnega dela tržnice in čez nekaj trenutkov neznanko v kiosku razveselim s prvimi znanilkami pomladi – mimozami.

Tako. Petak je oplemeniten, dan pa za obe veliko lepši!

Nejci: Hvaležna sem

Hvaležna sem za vse malenkosti sladke
Vijolice, zvončke, bombone, čokoladke
Ateju za pamet, mami za lep glas
Ljubim najdražjim za vso potrpežljivost in čas
Enicam v šoli, da stvari danes znam
Življenjskim preprekam, da se ne vdam
Noni, moji dragi, ki me je vzgojila
Agropopu za vsa dobra besedila

Smehu iz srca in solzam sreče
Energiji, ki me na vse konce vleče
Mačku, ki polovi mi vse miške v hiši

Sledite nam

Najbolj brano

• Top 10 znamenitosti v Beogradu
• Najlepše plaže v Albaniji
• Poceni in doživeta družinska pot v zagrebški živalski vrt
• Otok Krk in 6 atrakcij, ki jih ne smete izpustiti

Oznake

#decembrska #drugdrugemudarilo #semjutranja Afrika Avstralija Avstralija, Oceanija Avstrija Azija Belgija Bled Brazilija družina Egipt Evropa Francija Grčija Hrvaška Indija Italija izlet Japonska Južna Amerika Kanada Kitajska morje Nemčija Nizozemska Norveška potovanje počitnice Rusija Severna Amerika Slovenija Srbija Srednji Vzhod Tajska Terme Terme Olimia Terme Tuhelj Velika Britanija Vlak Združene države Amerike Združeni arabski emirati Španija Švica

Denarju, ki moje materialne želje usliši
Angelčku, kateri me čuva od rojstva naprej

Živalim, ki ljubijo vdano brez mej
Intuiciji, ki ima vedno prav
Vrgolijam, za katere mi ni žal
In tebi hvala, hvala ti za vse
Moje iskreno ljubeče srce

Martina P.: Hvaležna

Hvaležno zrem:

-V morje spominov,
skritih v megli pod menoj.
-V vse ljubezni:
platonske, prave,
strastne,
in v one skrite…
-V vse težave-
dale so mi novih moči.
-V vse pohvale-
moj ego so včasih ponesle v višave.
-V starše-
dali so mi življenje
in mi pustili živeti.
-V otroke-
z njimi doživljam veselja,
upanje,
večno mladost.

Hvaležna sem!

Sendal93: Hvaležna sem.

-12.12.2009 ali »Tist dan«.
Včasih se mu približam, podam izjemno butast komentar in se (najverjetneje) kmalu postrgam izpred njegove lobanje.
»A greš dans na koncert od Nietov in Big Foot Mame?«
»Pa ja… Sam nimam karte še. Zdej so pa ful drage.«
»Dej ti js prodam! K se mi itak ne da it…«
»Dobr, ti plačam k bo konc pouka.«
Čakam, da mi v roke porine kos papirja, a se to ne zgodi… Drek. Kaj naj zdaj s to preklemano karto? Ne da se mi spet pregovarjat z mami, naj me pelje in pride iskat, ker – valda – pri šestnajstih nimam izpita za avto.
Karto vneto poskušam prodati na spletu. Nič. Kličem okoli, če kdo rabi. Nihče… Očitno bom zaradi ferdamanega sošolca, ki ni kupil moje karte, čeprav je obljubil, pač odšla na ta koncert.
-12.12.2009 – 20.23 ali »Tist dan, ko te prvič zagledam«.
Na vso moč se izogibam znanim obrazom, vseeno na vsakem kvadratnem mikrometru srečam nekoga… S kotičkom očesa ujamem Aljažev pogled, zato se (jasno) ne morem več pretvarjati, da ga nisem opazila. Po krajšem dopisovanju se dogovoriva za »srečanje« pri vhodnih vratih. Dammit. Totalno nejevolno se odpravim tja, in takrat se zgodi –
oko nevarno trzne, ko uzre suhega rjavolasca z nenavadnim nasmehom in majhnimi, vendar prodornimi očmi. Nasmehnem se mu. On le potreplja Aljaža po ramenih in se izgubi v množici…
-31.12.2009 ali »Tist dan, ko te spoznam«.
Silvestrovo. Novo mesto – moje mesto – tudi na novega lejta dan! Bolj patriotska nebi mogla biti. Igrajo Dan D. Bolj patriotsko nebi moglo biti. Na novo leto nas pozdravi dež. In srečava se. Vedela sem, da boš tam… Spogledava se… Nekako veva, kaj se bo zgodilo. Kot vse veliko romance, se tudi ta začne v dežju…
-13.1.2010 ali »Tist dan, ko se dotakneva bistva«.
Nisem živčna. Ni mi slabo. Nisem prestrašena.
Najino prvo uradno srečanje – o.k. – date pač, poteka gladko. Sproščena sva. Poznava se od pamtiveka. Vse je preprosto, tako preprosto. Poljubi me.
In to vztrajno počne še nadaljna štiri leta. Skoraj pet!
-x.10.2014 ali »Tisti dan, ko se priplaziva k dnu«.
Serija z nama v glavnih vlogah se bliža h koncu.
Kljub vsemu, poleg lepih slik in neprecenljivih spominov, ostaneš. Slišim te v svojih besedah, vidim te v svojih navadah in odražam tvoj pogled na svet. Za vedno.
-13.1.2016 – »Tist dan, ko spoznam, zakaj«. Epilog
Kosilo – tako se je šest let obnilo. Povem ti vse – o pijani noči, o čistoči novega stanovanja, vse za nazaj, vse za naprej. In ti veš, da sva brezčasna. V nekem paralelnem svetu tvoja roka še vedno stiska mojo.
Povem ti več o rokah – moje so postale precej bolj delavne: veliko pišejo, veliko vadijo in… že nekaj časa držijo neko moško roko. Z njo hodijo na kosilo, spat in – živijo tudi z njo, veš?
Hvala, ker si me ves ta čas podpiral, bodril in mi pomagal.
Hvala, ker si kljub vsemu verjel vame – v mojo glasbo.
Hvala, ker si – ker si preprosto ti.
In hvaležna sem ti, ker si mi v tem fascinantnem spletu naključij pomagal najti njegovo roko.

Glasuj za naj srčno zgodbo TUKAJ.

Preberite tudi: Forum Knjižnji molji: Prispevki iz natečaja