fbpx

Aljaska – zadnja meja

Novice, Potovanja, Zanimivosti

Aljaska je dežela skrajnosti: neskončno prostranstvo, ki ga omejuje le ledeni ocean, kilometri in kilometri cest, ki se ustavijo sredi ničesar.

Aljaska je dežela skrajnosti: neskončno prostranstvo, ki ga omejuje le ledeni ocean, kilometri in kilometri cest, ki se sredi ničesar ustavijo. Visoke smreke, ki s kratkimi zelenimi in rjavkastimi vejami, kot bi jih pravkar oplazil ogenj, kljubujejo hladnemu in nenehno spreminjajočemu se vremenu. Vitke bele breze, ki se elegantno priklanjajo v rahlem vetru. Zeleni travniki, ki jih poleti na južnih območjih bogato obarvajo vijolični cvetovi, in neizprosen mraz na severu. Modro nebo, na katerem kraljujejo plešasti orli. Njorke, oranžno kljune simpatične ptice, ki gnezdijo v navpičnih skalnih grebenih nad obalo,so najboljši potapljači in »letalci« pod vodo.

Mirna gladina oceana »laže«: pod njo je živahno, skoraj kaotično, saj svoj prostor in hrano iščejo ribe, morski levi, tjulnji, vidre. V tišino med fjordi na jugu zareže veličasten skok kita. V ozadju zamolklo odmeva pokanje ledenikov. Proti neustavljivemu toku reke plavajo jate na videz nemočnih lososov. Polarni, rjavi in črni medvedi vladajo na kopnem in ob obalah. Večen dan poleti in večna tema pozimi. To je Aljaska. Kljub neštetim poskusom, da bi jo ukalupili, ostaja neukročena in divja. In zato mistična, skrivnostna, pa vendarle tako pristna, da je nekateri nikoli več ne zapustijo. Ni čudno, da za Aljasko obstaja mnogo prispodob. Prvi priseljenci so jo obetajoče imenovali »Velika zemlja«, nekateri ji pravijo »zadnja meja«. Zdi se, da je usoda Aljaski namenila številne vzpone in padce. V zadnjih dveh stoletjih so jo zaznamovale bitka za krzno, kopanje bakra, zlata mrzlica, invazije ribičev na losose in odkritja bogatih nahajališč nafte. Mnogi, ki so prišli, so tudi ostali, enostavno zato, ker je visoko na severu tako kot nikjer drugje. Danes je Aljaska bogata zaradi nafte, zlata in naraščajočega števila turistov. Zgodba Aljaske je napeta, tudi žalostna, a vedno vznemirljiva.

Hlepenje po krznu

Kljub temu da so se prvotna ljudstva na Aljasko priselila preko Sibirije, ko sta bili celini še povezani, so kot prvi Evropejci na Aljasko stopili Rusi. Ti so kmalu začeli trgovati s krznom. Evropski vpliv so prinašali preko Moskve, Kijeva in Sibirije. Januarja leta 1725 je takratni ruski car Peter Veliki tik pred svojo smrtjo ukazal raziskati severne vode Pacifiškega oceana in območja vzhodno od Kamčatke. Njegovi motivi za raziskovanje so bili predvsem znanstveni in politični, manj pa gospodarski, saj ga je zanimalo predvsem, ali sta Azija in Severna Amerika povezanis kopnim. A vendar je imela njegova odločitev izjemne gospodarske učinke sprožila je trgovanje s krznom. Trgovsko pot je odprl že prvi raziskovalec, Vitus Bering, ki ga je spremljal namestnik Aleksej Čirikov. Ker ladje takrat še niso bile vzdržljive za tako dolgo pot, so pozimi preko Kamčatke potovali s sanmi, drugo ladjo pa so zgradili na njeni vzhodni obali. Bering in njegova posadka so skrbno vrisali obalne črte in ugotovili, da Azijo in Ameriko loči morje, zato se Beringovo morje še danes imenuje po njem. Bering je v naslednjih tridesetih letih spodbudil mnogo odprav. Mraz in bolezni so terjale svoj davek, zato je mnogo članov posadke umrlo (med njimi tudi Bering), a peščica preživelih se je vračala z osupljivimi količinami krzna. Nekoč se je ena odprava vrnila z 800 kožuhi morskih vider, ki so bili cenjeni predvsem zaradi svoje nadpovprečne gostote. Lovili so tudi morske leve in tjulnje. Svoje raziskovalno rivalstvo je po drugi strani izkazovala tudi angleška vlada: obale Aljaske je strastno raziskoval slavni James Cook. Po njem se imenuje zaliv na jugu Aljaske, ki si je utrl pot v notranjost polotoka Kenai. Dolgoletni nenadzorovani lov je bil skorajda poguben, saj je na začetku 19.stoletja mnogim živalskim vrstam grozilo izumrtje. Lovili jih niso le zaradi kožuhov, ampak tudi zaradi mesa. To je katastrofalno vplivalo na prvotne prebivalce Aljaske, ki so se znali prilagoditi življenju v ekstremnih razmerah in so postali odvisni od nekaterih živalskih vrst. Postali so specialisti za lov na morske leve, saj so se prehranjevali z njihovim mesom, se oblačili v kožuhe in šivali čreva v nepremočljive parke,ki so jih potrebovali za lov v kajakih. Tudi populacija tjulnjev se je dramatično zmanjšala, na začetku 20. stoletja je štela le še nekaj tisoč živali.

 

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake

Nova lastnica: ZDA

Skrb za ohranjanje bogatega in edinstvenega živalskega sveta so pokazale Združene države Amerike šele na začetku 20. stoletja s posebnim zakonom. Kako skrajno in zaskrbljujoče je bilo stanje, pove podatek, da je vrsta morskih levov še danes zaščitena, pravico za lov imajo zaradi posebnih značilnosti življenja le avtohtoni prebivalci. A sprejem tega zakona se je zgodil šele dobrih sto let po tem, ko je Amerika kljub neodobravanju javnosti pristala na verjetno najboljši nakup vseh časov – česar takrat še niso vedeli. Okoli leta 1860 so Rusi ugotovili, da ozemlje njihove države presega njihove zmogljivosti, izčrpale pa so jih tudi številne vojne. Aljasko so ponudili Američanom, pogajanja in pregovarjanja so tekla do leta 1867, ko so se dokončno dogovorili za prodajo. Več kot 1,5 milijonov kvadratnih kilometrov so Rusi prodali za 7,2 milijona dolarjev, kar je predstavljalo le 5 centov za hektar. Podcenjujoč odnos Rusov podkrepi tudi dejstvo, da bi bili pripravljeni prodati Aljasko za samo 5 milijonov dolarjev. V tistem času je na območju Aljaske živelo 30.000 ljudi, več kot 29.000 ljudi je pripadalo prvotnim avtohtonim skupinam, ki jih še danes predstavljajo Inuiti, Aleuti in Indijanci ter njihovi potomci. Američani iz spodnjih 48 držav, kot imenujejo ostale zvezne države v Ameriki, so se zaradi nakupa Aljaske močno zgražali. Trgovina s krznom je začela izgubljati svoj pomen, ostali viri za gospodarsko rast pa še niso bili odkriti: kitolov, ribolov največjih lososov na svetu in nahajališča zlata.


Sledite nam


RSS Ustavi se!